Violeta na črni petek izgubila tri hčerke

LJUBLJANA – Zgodbe temačne plati življenja, v katerih nastopajo otroci, so vse prej kot prijetne; nekatere pa prestopijo meje trpljenja in šele uradne institucije so sposobne presekati gordijske vozle, ki jih zaplete življenje. Takšno nam je pripovedovala 34-letna Violeta Ridjošić iz Ljubljane, ki ji je policija v petkovem dopoldnevu odvedla tri hčere, stare osem, štiri in dve leti; punčke bodo šle v rejo na Gorenjsko, v materinem srcu pa se mešajo obup, tesnoba, nervoza in mnogo vprašanj, ki se porajajo iz trenutka v trenutek.

Odvzem

»V petek so bile punce doma, ker so bile bolne. Prišla je policija in vzela tri najmlajše,« pripoveduje Violeta, medtem ko se ji tresejo roke. V šoku je še od petka in teka po uradnih inštitucijah, saj pravi: »Jaz ne morem kar dati svojega otroka po svetu.« In to je stavek, ki se ji plete v mislih, odkar je prevzela to nesrečno odločbo o odvzemu v modri kuverti. V takšni, v katerih državljani dobivamo raznovrstne odločbe, ki nas pogosto jezijo in redkeje razveselijo. »Morala sem podpisati pošto v modri kuverti in nisem vedela, kaj notri piše. Ko sem prebrala, sem se počutila obupno, grozno,« podoživi najhujši rez svojega življenja.

Odločba, s katero materi odvzamejo tri otroke naenkrat, se že prebira težko in sede na dušo bralca kot težko breme. »Mladoletne hčere se odvzamejo materi in očetu. Strokovni delavci jih po odvzemu odpeljejo v krizni center, potem pa v varstvo in vzgojo v rejniško družino,« so zapisali v sklepu odločbe, ko so jo izvedli. Toda ta odločba je nenavadna tudi zaradi dejstva, ker šteje dober ducat strani in ker iz nje spoznavamo, kaj so doživljale punčke.

In te se niso rodile z zlato žlico v ustih ter pod srečno zvezdo. Violeta na vprašanje, kako dolgo je brez zaposlitve, odvrne: »Predolgo.« Njeno zdravstveno stanje na prvi pogled ni odlično, oblačila so borna, revščina štrli iz marsikatere izrečene misli. S punčkami je shajala od socialne pomoči in otroških dodatkov. Čeprav zagotavlja, da bi delala kar koli, nima sreče z delom. Ter še z marsičim v življenju.

Kalvarija

Violeta ima sicer štiri otroke; najstarejša hči iz prvega zakona šteje 16 pomladi in je ostala z mamo v bivalni enoti Mestne občine Ljubljana, kjer so nastanjene. »Na 45 kvadratih lahko spimo in kuhamo, za bivanje pa je malce težje, a se da,« razmere razloži mama. S partnerjem, ki je oče treh odvzetih punčk, sta bila skupaj slabih 10 let, razšla sta se lani. Med razmerjem sta zamenjala vrsto stanovanj v prestolnici in njeni okolici. »S partnerjem sva se razšla, ker mi je najstarejša hči povedala, da jo spolno zlorablja. On je to poskušal že prej, jaz pa sem zdaj kriva, da tega nisem prijavila – a bili smo odvisni od njega in nisem mogla. Pa tudi vedela nisem, da bi lahko to prijavila,« v dolgem nizu razodeva Violeta.

Tudi Center za socialno delo Ljubljana Center je v odločbi o odvzemu otrok zapisal, da so nad mamo in otroki zaznali psihično in fizično nasilje, obstaja pa tudi sum zlorabe 16-letne pastorke in osemletne hčere. Spremembe v obnašanju osemletnice so zaznali tudi na njeni Osnovni šoli Prežihovega Voranca v Ljubljani. Ravnatelj Marjan Gorup je povedal, da noče biti razsodnik, kaj je prav in kaj narobe: »Mi v šoli gledamo kontekst celotne družine, delamo pa v interesu otroka. Dolgo so se stvari dogajale,« pojasni; ob njem sedeča psihologinja pa noče dati izjave, nedvoumno pa pove: »Zame je otrok prvi in zaščiten.«

Tudi vodja CSD Ljubljana Center Zvone Mikič se strinja, da je zgodba treh punčk grozna, a opozarja: »Verjemite, da je bilo razlogov ogromno. Za naš center je to prvi primer, da odvzamemo kar tri otroke staršem. Udarec za mater je hud – a gospa je bila dolgo opozarjana, pogovarjali smo se z njo,« pojasni več kot leto dni dolge procese, zabeležene na poldrugi desetini strani odločbe. »A namesto da bi se razmere izboljševale, so se milo rečeno slabšale. Center ni imel drugega ukrepa. Tam, kjer bodo punčke zdaj, bo bistveno bolje poskrbljeno zanje, kot je bilo doslej,« sklene Mikič.

Mama še ni izgubila vsega upanja; išče (brezplačnega) odvetnika, ki bi ji pomagal pri boju za punčke, ki bodo v reji na Gorenjskem; zdaj so v kriznem centru, kjer jih (še) ne sme obiskati. Šele po sestanku pristojnih v prihodnjih dneh bo jasno, ali bo Violeta smela svoje punčke poklicati, jim pisati ali jih obiskati. Kot se zdi, se njihova kalvarija lahko prekine, mati pa ostaja ujetnica svojega življenja ter razmer. In njena zgodba je lahko v poduk in premislek vsem staršem: če svojega otroka ni sposoben zaščititi njegov stvarnik, ga lahko lepega dne izgubi z odločbo države. Otroci pač prej ali slej, na lep ali grd način, pridejo na vrsto.