Vino negujeta v 500-letni srednjeveški kleti

VIPAVA – Kmetija Malikovih na Slapu v Vipavski dolini meri 18 hektarjev, od tega je le dobrih pet hektarjev vinogradov, kjer rastejo rizling, barbera, kabernet, tudi merlot, a 59-letni gospodar Klemen Malik najraje govori o pineli in zelenu, paradnih konjih družinske kleti, ki je že sama po sebi biser, saj izhaja iz 15. stoletja in je ena najstarejših še delujočih v Sloveniji.
Malikovi gospodarijo na Slapu več kot 300 let. Na križišču vasi stopimo skozi velika vrata na dvorišče, kjer je nad širokim obokom ohranjen kamniti napis z letnico TM 1746.
»Takrat so domačijo prenavljali, a po dokumentih Malikovi tu živimo že vsaj od leta 1625. Letnica je vklesana na portalu drugega vhoda domačije, ki smo ga žal prodali in je zdaj na Krasu. Toliko vemo, toliko smo raziskali, za kaj več bi se morali zakopati v cerkvene oziroma krstne knjige,« pove Klemen, po poklicu kmetijski tehnik. Žena Majda je slavistka in v smehu prizna, kako se je kot učiteljica primožila na kmetijo: »Kar je bilo pred desetletji kar malce nenavadno.« A se je poleg poučevanja na gimnaziji kar dobro znašla. Medtem ko Klemen vodi kmetijski del, je ona prevzela, bi rekli, kulturni del kmetije.

Poleg lično obnovljenega nekdanjega hleva in stare srednjeveške kleti stoji nova hiša. Klemen pove, da so domačijo prenavljali v sedemdesetih in osemdesetih: »Ko se je mislilo, da je vse staro za na smetišče, pa ni tako. Precej stvari je rešil oče France, ki ni dovolil, da bi se stare stavbe podrle.«

Malikovi danes dva deleža grozdja pridelajo v vino in prodajo na svojem dvorišču, tretji del ga prodajo. In kaj obiskovalce in kupce tako zelo privlači na njihovi domačiji?

Boljša od vsake hladilnice

»Ne boste verjeli, vsi želijo biti v tisti naši mali kleti in tam poskusiti vino iz lesenih sodov.« Časi so se v nekaj letih obrnili in vsi, ki so podrli kleti in vrgli iz njih vse lesene sode, včasih obiskovalcem nimajo kaj pokazati. Seveda Klemen vino vzgaja tudi v cisternah, saj nima dovolj sodov, a ti v kleti so vedno polni.
V klet vodijo ozke stopnice: »Vhod je bil tako nizek, da smo ga morali malce povišati.«

Poznavalci zatrjujejo, da je klet tipična srednjeveška. »Zidana s kamenjem, nizka in obokana, tako sklepajo po načinu gradnje,« razloži Majda. Domnevajo, da je stara več kot 500 let. In še danes hladi vino kot nobena hladilnica. Poleti in pozimi je v njej skoraj enaka temperatura.

A ni edini biser pri Malikovih. Na enem sodu smo opazili izrezljanega fantiča, ki veselo poplesuje s kupico vina v eni roki in z grozdjem v drugi. Elegantno ustvarjena umetnina neznanega umetnika, ki je možiclju znal nadeti tisti hudomušni nasmeh: »Strokovnjaki so vzeli košček lesa in ga testirali ter dognali, da je sv. Martin star vsaj 250 let, lahko pa še starejši,« pripoveduje Klemen. Leseno podobo želijo imeti v novogoriškem muzeju, pa se je družina odločila, naj ostane doma in krasi srednjeveško klet.

Ko je postalo jasno, da ljudje želijo več kot le steklenico dobrega vina, so Malikovi prenovili star hlev v muzejsko sobo za goste z veliko mizo, kjer se lahko okrepčajo. A ob stenah pa so ohranjene stare omare domačije, skrinja, kredenca, tudi leseni avstro-ogrski mernik z uradno štampiljko in očetov leseni potovalni kovček, s katerim je v začetku petdesetih odšel služit vojsko v Beograd: »Ko je prispel, ga je poslal nazaj domov.« Na kovčku smo razločno razbrali napisan naslov Malik France, Slap, Pošta Vipava, nato pa, zanimivo: Slovensko Primorje!
Malikovi večino svojega vina prodajo na domačem dvorišču, pri delu pomagata hčeri Andreja in Kristina. S stalnimi strankami negujejo stik in z njimi prirejajo srečanja.

Piko na i pa dodaja žena Majda, ki je obudila starodavno umetnost poslikave steklenic. »Oh, za zdaj je to le hobi,« pravi Majda. Mi pa mislimo, da so rožni motivi na steklenicah zagotovo vredni precej večje pozornosti.