Vinko in Mare v avtu
 za 500 evrov v Afriko

KRANJ – V tednih, preden sta se podala na skoraj 9000 kilometrov dolgo pot, Ljubljančan Vinko Perne in Kranjčan Mare Železnik nista niti dobro vedela, čemu se avanturistični Nizozemci v razdrapanih avtomobilih že desetletje podajajo na popotovanje med Amsterdamom in Gambijo. Sprva so ju z Nizozemsko povezani prijatelji povabili zraven, saj so vedeli, da sta oba iz pravega testa za izziv, ki pač ni pisan na kožo vsakomur. In, roko na srce, tudi onadva sta imela sprva kup pomislekov: »Ebola, skrajneži... Odločitev je bila težka. A ko sva v Amsterdamu tri tedne pred odhodom spoznala skupino navdušencev, ki so bili odločeni prevoziti to dolgo pot, sva se lažje odločila. Tudi zaradi tega, ker sva izvedela, da je Amsterdam Dakar Challenge humanitarno naravnan. Vsaka ekipa si je izbrala bolnišnico ali šolo v Gambiji (tu, in ne v okoli 300 kilometrov oddaljenem Dakarju se je namreč končala pot karavane iz Evrope), in to ustanovo smo z nepogrešljivo pomočjo sponzorjev obdarovali.«

Pokuril je 70 litrov olja

Pravi izziv je bil že prvi korak, saj je bilo treba najti primeren avtomobil. Dovolj zmogljiv in zanesljiv ter hkrati takšen, ki ne sme stati več kot 500 evrov. In natančno toliko, niti centa več, sta Vinko in Mare nekje na Dolenjskem odštela za subaru legacyja. Sprva sta imela ogledan drug avto, a so se načrti sfižili, zato sta morala – dobesedno v zadnjem trenutku – poskrbeti za novega jeklenega konjička. Tega, da bosta v prihodnjih treh tednih v subarujčka vlila 70 litrov olja, pred odhodom kajpak še nista vedela. Prav tako ju pred odhodom nihče ne bi mogel prepričati, da bo na dražbi v daljni Afriki njun – zdaj že veliko bolj zmatran – subaru prodan za 900 evrov. Mimogrede: prodaja trideseterice avtomobilov, ki so se v začetku minulega meseca odpravili iz Amsterdama, je na javni dražbi v gambijskem Banjulu prinesla 50.000 evrov. Celoten izkupiček je bil namenjen tamkajšnjim bolnišnicam in šolam.

»Kot velevajo pravila, smo se na pot vsi podali z avtomobili, vrednimi nekaj sto evrov. Logično, da je odpovedovalo vse, kar sploh lahko crkne. Že na začetku sva se z Vinkom pridružila četici šestih avtomobilov, v katerih so bili vozniki naravnani na najino frekvenco. Nihče od nas, ki smo vozili skupaj, ni bil mehanik, pa smo se kljub temu lotevali popravil. Ko nekaj moraš urediti, pač popraviš,« je na videz čisto preprosto formulo razkril Mare Železnik in dodal, da so njihove avtomobile (večkrat tudi s selotejpom) vestno popravljali tudi številni lokalni avtomehaniki.

Multimilijonar na motorju

V karavani, ki se je odpravila iz Amsterdama, je bilo 29 avtomobilov in trije motoristi. Večina potnikov, kajpak avanturističnega duha, je imela nizozemski potni list, preostali so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov tesno povezani s to deželo. Ko slišimo življenjske zgodbe preostalih potnikov, se zdi, da sta montažer vrat iz Ljubljane in Kranjčan, ki je zaposlen v družinski firmi in hkrati tesno sodeluje pri projektu postavljanja orodij za ulično vadbo be fit – be smart, še najbolj vsakdanja med nenavadnimi. V avtomobilih, ki so se v Afriko peljali za dober namen, je bil tudi moški, ki so mu zdravniki po diagnozi raka napovedali, da novega leta verjetno ne bo dočakal. Tu je bil popotnik na motorju, ki ni odstopal od preostalih, šele ob koncu preizkusa se je razvedelo, da je multimilijonar iz Kalifornije. Med potniki je bil še mlajši Nizozemec, ki je tik pred odhodom na pot izgubil službo in streho nad glavo: »Nekaj dni pred odhodom je postal brezdomec. Sprva je bil živčna razvalina, a po tednu je bil kot prerojen.«

Pa vendar Mare Železnik, ko ga vprašamo, kaj mu bo ostalo najbolj v spominu, brez odlašanja pove: »Otroci. Oni govorijo svojo zgodbo. Vsak dan smo jih srečevali. Potovali smo po odročnih krajih in obiskovali od sveta pozabljene vasi. Otroci so bili nadvse veseli vsake, še tako majhne pozornosti. In globlje ko smo potovali v Afriko, bolj čustveno je bilo srečanje z najmlajšimi. Gane te, ko otroku podariš bombon, pa ta kar ne ve, kaj bi z njim. Nekateri otroci so ga hoteli pojesti kar z ovitkom...«

Slovenska ekipa pa ne bi bila popolna, če s seboj (poleg zdravil in kupa dobrot za otroke) ne bi vzela še – smučk in smučarskih čevljev. »Iz svoje kože pač ne morem. Vedno sem si želel poskusiti, kako je smučati po sipinah. In to željo sem lahko uresničil. Nizozemci so naju samo gledali, češ kaj bosta ta dva na afriški vročini počela s smučmi. Te so šle po sipinah kot v počasnem posnetku, tik pred ciljem pa sva jih še enkrat izvlekla iz prtljažnika, se prijela za vrv, ki jo je vlekel avto, in odsmučala po predelu 125-kilometrske peščene obale,« se za konec še nasmehne Železnik.

Če je koga zamikalo potovanje v daljne Afrike puščavo, pa še to: na pomlad bo Amsterdam Dakar Challange potekal v znamenju traktorjev. Koliko časa bodo ti, prav tako vredni nekaj sto evrov, potrebovali, da bodo odropotali do Afrike, pa v tem trenutku ne ve še nihče.