Viniški gasilci so nared že 114 let

VINICA – V Slovenskih novicah že od prejšnjega meseca poteka akcija Gasilski domovi, ki jo z našo medijsko podporo prireja podjetje Saint-Gobain gradbeni izdelki, d. o. o., ki je daleč naokrog znano tudi kot ponudnik fasadnih sistemov Weber. Skupaj z vami, našimi zvestimi bralci, izmed desetih finalistov izbiramo gasilski dom, ki bo dobil povsem novo in zelo kakovostno fasado. Takšno, kakršne bi bila vesela marsikatera stavba v Sloveniji.

Vez med ljudmi

Tokrat nas je pot vodila med belokranjske griče na skrajni jug Slovenije, kjer obiskovalcu zastane oko na naravnih lepotah, ki se nizajo s kilometri. Vijugasta pot nas je vodila naprej od Črnomlja, do Vinice h gasilcem PGD Vinica.
Tod je zgodovina gasilstva dolga in bogata, začne pa se daljnega leta 1898, ko so ustanovili društvo. Na prvem zboru prostovoljne gasilske brambe se je zbralo 45 krajanov. Zdaj, 114 let pozneje, stojimo pred stavbo tamkajšnjega gasilskega društva: imajo 14 aktivnih gasilcev ter 118 članov, med njimi četrt mladih, ki nadaljujejo tradicijo in bodo nekoč nasledili viniški gasilski prapor.

Viničani so ponosni na svojo zgodovino in vestno hranijo koščke preteklosti. Kot pravi poveljnik Srečko Adlešič: »Bili so slabši, a tudi boljši časi. A ni bilo požara v našem kraju, da ne bi sodelovali pri gašenju,« de komandant. In doda: »Pripravljeni smo z vso silo.«
Tamkajšnji gasilci so ostali povezovalni člen skupnosti, ki ima prav ob gasilskem domu še dom krajanov; prepletena ni zgolj uporaba prostorov, temveč usode ljudi in kraja, kjer spoštujejo in negujejo tradicijo: tajnik društva Ivan Starešinič nas opozori na staro motorno črpalko iz leta 1936, ki še vedno deluje. Malo naprej nam pomočnik poveljnika Goran Mikšič pokaže ročno sireno, ki še obratuje in glasno zatuli. Skratka, ne pozabljajo na zgodovino: stare uniforme, malodane že prepereli prvotni prapor od ustanovitve društva, predmeti, ki čuvajo spomine na stare dni.


Ogenj ne pozna meja

Ob ognju ter nepogrešljivih veselicah se ukvarjajo z mladimi, predvsem pa je njihova naloga, kot jedrnato pove poveljnik, »reševanje ljudi in njihovih prostorov«. To sektorsko društvo Gasilske zveze Črnomelj ima dobre odnose tudi s sosedi še iz časov, ko ni bilo državne meje. A kot za meddržavne meje nima posluha ogenj, ga tudi gasilci preganjajo, kjer se pojavi, s sosedi sodelujejo z roko v roki, če je treba.

Pomočnik poveljnika Marko Hudak na vprašanje, od kdaj je gasilec, strumno odvrne: »Že od mladih nog.« Čeprav so složni, vse ni povsem idealno, višina vhodnih vrat na gasilskem domu ni več ustrezna: že davno bi lahko dobili višji tovornjak. A skromni, kot so, pravijo, da je tudi ta dovolj. Kaj pa njihov dom? Že od daleč je jasno, da so ga gradili po zmožnostih in sproti. Osvežitve ne bi zaslužila zgolj fasada (ki je zadnje kozmetične popravke dobila pred tremi desetletji), ampak tudi ograja, ki ni prišla dlje od kovinskega ogrodja.

Pogovor, kot po navadi ob naši akciji, nanese na barvo stavbe; kakšno so si zamislili. »Prej je bila bela, zdaj so drugačne,« izstreli Adlešič. Če bodo imeli srečo, da jih bodo bralci Slovenskih novic izbrali in jim bo podjetje Saint-Gobain osvežilo pročelje ter druge tri strani njihovega gasilskega doma, pa bodo najverjetneje temeljito razmislili, s katero barvo bodo pričakali naslednje leto, ko bodo slavili 115-letnico obstoja svojega društva.

Ne glede na izid glasovanja velja pozdraviti požrtvovalne Viničane, ki v ljudeh ohranjajo vero, da sloga premaga vse ovire.