Maribor. Še včeraj mesto vina, trte, zelenja, prijaznih in veselih ljudi. Vinag je bil desetletja njegov ponos, eden simbolov. Poleg Pohorja, Zlate lisice; vsakoletno, ko je Maribor za dva dni postal središče ženskega smučarskega sveta, so se združili v eno. A nič več ne bo, kot je bilo. Tako je že pred davnimi triindvajsetimi leti napovedal prerok Milan Kučan. In na žalost Mariborčanov tudi v njihovem primeru zadel.
Namesto zelenja sivina, namesto prešernosti žalost in obup. Tudi Vinaga ni več. Mestni viničar Stane Kocutar je njegov stečaj označil za »najnižjo točko krize identitete okolja, ki je mesto postalo predvsem zaradi pridelave vina in trgovanja z njim«. Vinag je bila tudi klet, menda največja in ena najstarejših v Evropi. Z letnico 1847, poltretji kilometer dolgimi podzemnimi rovi, površino neverjetnih 20.000 kvadratnih metrov, z zmogljivostjo šest milijonov litrov rujne kapljice, z arhivom, v katerem je (če je še?!) 250.000 primerkov najboljših vinskih letnikov. In tudi zato je bil Vinag – kot je na njegovi sedmini kulinarično dodal enolog Jože Protner – dobra in slastna pečenka, ki si jo je marsikdo zaželel. Ter jo žal dobil in snedel. Po koščkih. Mariboru in zaposlenim ni ostalo nič, le prazen in polizan krožnik. Pravzaprav je vsa Slovenija vse bolj en sam samcat Vinag. Ali Mura. Ali Cimos. Ali SCT. Ali Primorje. Ali Vegrad. Ali Merkur. Ali MIP. Ali ...
Ne manjka nam veliko, da bomo prekosili tudi naše južne sosede. Tam berem, kako je hrvaška država pred kratkim vložila v prenovo železniške proge Metković–Ploče več kot 30 milijonov evrov. Vlaki naj bi po njej vozili s hitrostjo 120 kilometrov na uro. Hvalevredno, temu primerna je bila fešta ob zaključku del. A ko so trknili zadnji kozarci penine, so se Hrvatske željeznice odločile, da potniški promet na prenovljeni progi ukinejo. Podobna novica prihaja iz zahodne Slavonije. Lani so prenovili in pompozno odprli železniško progo v Daruvarju, minule dni pa promet po njej ukinili. Kar me je ob gledanju nenehno padajočih naklad tiskanih medijev v Sloveniji in posledično vse težjem položaju izdajateljev navdihnilo s primerljivo rešilnim prebliskom: Ukinimo časopise in dvignimo njihovo ceno! Saj smo vendar dežela absurdov!