UMETNIK

Viktorjev evro za kar 1250 kovancev

Objavljeno 29. junij 2012 22.00 | Posodobljeno 29. junij 2012 22.01 | Piše: Jaroslav Jankovič

Pozimi nariše, spomladi zakoliči, maja izkosi podobo, nato pa jo vsak dan neguje.

SENOVO – Deset let je minilo, odkar so evropske države članice EU uvedle skupno valuto evro. Takrat je čez noč izginila slavna nemška marka, s katero smo tudi mi, kljub našemu tolarju, računali in trgovali. Izginili so francoski frank, španska pezeta in smešna italijanska potisočerjena lira. Kaj hitro smo pozabili tudi na avstrijski šiling, nekaj kovancev te valute smo imeli vselej v žepu, za vsak primer, če bi popoldne skočili do Celovca. Prvega januarja 2007 je tudi Slovenija prevzela evro, s čimer smo si življenje sicer podražili vsaj za četrtino, a to ni zmotilo veselja, da smo končno vsaj na videz enaki med velikimi. Evro zdaj uporablja več kot 330 milijonov ljudi.

Ob deseti obletnici evra in ob stoti obletnici prve slovenske medalje smo v Sloveniji izdali trievrski kovanec v čast sabljaču Rudolfu Cvetku, ki je davnega leta 1912 na olimpijskih igrah v Stockholmu z ekipo avstro-ogrskih sabljačev osvojil srebrno medaljo takrat tega izjemno častitljivega športa.

Izkosil je evro

Priznajmo, evro nam je zlezel pod kožo, saj si ne predstavljamo, da bi danes na Ljubelju ali v Rožni Dolini na zahodni meji spet kazali potne liste in menjavali tolarje v lire ali šilinge. Ne, ne, tega filma ne bomo kmalu doživeli. Nekako tako se evra in Slovenije v družbi velikih in sposobnih veseli tudi 82-letni Viktor Richter s Senovega, upokojeni visokokvalificirani rudar, nazadnje specialist za prezračevanje jame v Rudniku rjavega premoga Senovo, ki so ga pred leti zaradi nerentabilnosti zaprli.

Letošnjo pomlad je tako že petnajsto leto geometrijsko zakoličil kvadratni travnik pred domačo hišo.

»Deset let evra in pet let, odkar smo ga prevzeli tudi v Sloveniji, pa sem že moral izrisati, zakoličiti in izkositi znak evra,« se nam je smeje se pohvalil, medtem ko nam je žena postregla s kavo in domačo orehovo potico.

Kot pripoveduje, se je prvo leto le igral in z ročno kosilnico izkosil geometrijske like.

»Pa se je dobro videlo in bilo zanimivo.« Prijatelji so mu na zimo prigovarjali: »Kaj boš pa naslednjo pomlad izrisal na travnik?« Pa je malce pomislil in na kos papirja v tehnični risbi narisal Triglav. Ljudje so opazili njegovo delo in ga naslednjo pomlad spet vprašali, kaj bo nastalo. Pa se je spet zamislil in narisal, spet zakoličil in izkosil – Mobitelov znak. Sledili so znak Telekoma, Radenske treh src, znak krške občine, ob predsedovanju EU je izkosil slovenski grb, naslednje leto se je študiozno zamislil nad časom in se vprašal, kako sonce potuje prek njegovega travnika, zato je zakoličil in izkosil sončno-senčno uro, ki je bila vse poletje do minute natančna, saj je Viktor upošteval napako, ki se pojavi ob zimsko-letnem potovanju sonca čez nebo. Ko smo ga lani obiskali, nam je dejal: »Ne vem, če bom še, ne vem, če bom še pri močeh.«

Težave s kosilnico

Pa se je izkazalo, da je Viktor še kako pri močeh: »Evro sem pa že moral ustvariti, sicer bi manjkal v moji zbirki travniških znakov.«

Evro spada med zakomplicirane znake, saj gre za krivine, ki so v uradnem znaku jasno določene.

»S kosilnico je treba enakomerno zaokrožiti, napake niso dovoljene,« se priduša.

Košnja znaka je sicer bolj zakomplicirana, kot bi si človek predstavljal.

»Trava raste v svojem ritmu. Prva težava, ki sem jo moral premagati, je bila kosilnica. Nikjer namreč nisem dobil primerno visoke, zato sem snel originalna kolesa in sam izdelal druga, večja.«

Opravil je nekaj poskusnih košenj in kmalu dojel, da bo trava hitro porjavela, če bo kosil vedno na isti višini. Stvar je rešil tako, da je rezilo za vsako košnjo spustil ali dvignil za centimeter glede na prejšnjo. Tako trava ostaja zelena.

Poleg tega raste neenakomerno, se združuje v travnate snopiče, zato Viktor svoj travniček enakomerno gnoji s tekočim gnojilom, s čimer jo prisili v rast, na oko enakomerno.

»Pa še se prikaže list, tudi kakšen čop listov, ki so agresivni in jih je treba porezati.« Da, na roke, s škarjami. To opravi zgodaj zjutraj, za hladom, ko sonce komaj leze izza Armeza, slikovitega hriba nad rudarskim mestom. Viktorjev evro je 1250-krat večji od evrskega kovanca.

Deli s prijatelji