Spor med Cerarjem in Brglezom spominja na znani rek Tresla se je gora, rodila se je miš. Če bi namreč Brglez uskladil svoje hude besede glede sprememb zakona o tujcih s svojimi dejanji, bi moral ob glasovanju proti temu zakonu tudi izstopiti iz poslanske skupine in stranke SMC. Navsezadnje gre, kot je sam poudaril, za zelo pomembno vprašanje. To se seveda ni zgodilo, ker bi v tem primeru izgubil stolček predsednika državnega zbora. Po drugi strani pa Cerar od Brgleza ne zahteva nič posebnega, ampak le odstop s položaja podpredsednika SMC. Gre za relativno nepomembno strankarsko politično funkcijo.
Če bi Cerar hotel Brgleza res stisniti v kot, bi zahteval, da odstopi kot predsednik državnega zbora. Seveda pa je vprašanje, ali bi Cerar za zamenjavo Brgleza sploh lahko pridobil dovolj glasov in kakšne bi bile politične posledice. Zato se seveda ne bo zgodilo nič, ker je to v interesu obeh. Pravzaprav zadnji spor celo koristi SMC, ker s pomočjo nekaterih političnih analitikov spretno ustvarja v javnosti vtis premikanja proti politični sredini. Ne smemo zanemariti niti, da ima novela zakona o tujcih, ki omejuje zlorabe pri političnem azilu in je bila tako ali tako izglasovana z močno podporo SDS in NSi, veliko podporo v javnosti. Večina ljudi se namreč upravičeno boji, da bi Slovenija postala nekakšen žep za migrante iz arabskih držav, kar bi imelo negativne posledice za varnost prebivalstva.
Znani izraelski medijski strokovnjak Cerarju že dlje svetuje bolj odločne nastope, zato je logično, da vsaj navidezno zaostruje tudi strankarsko disciplino. Želja po ustvarjanju vtisa odločnosti se kaže tudi v vladni medijski strategiji. V zadnjem obdobju poskušajo ministrstva iz vsakega manj pomembnega, a pozitivnega dogodka narediti veliko medijsko zgodbo. Če se bo to stopnjevalo, bo na primer minister za promet kmalu začel sklicevati tiskovne konference že ob postavitvi vsakega novega prometnega znaka. Kako bo vse skupaj vplivalo na javnomnenjsko podporo vladi in predvsem največji vladni stranki, pa bo kmalu pokazal čas.
