Se še spomnite, ko ste stali v govorilnici in klicali domov, da se boste še malce zadržali v mestu, ali pa vznemirljivih minut, ko ste čakali nekoga na dogovorjenem kraju ob dogovorjenem času – dogovor je moral biti povsem natančen, sicer bi se zgrešila.
Toda to je bilo nekoč davno, v prejšnjem tisočletju, še preden so v naša življenja vstopili mobilni telefoni. Mlajši si tega sicer ne morejo povsem predstavljati, naši očetje in matere, babice in dedki, celo nekateri od nas, pa še hranimo te nostalgične spomine. Medtem ko nekaterih starejših generacij najnaprednejše tehnologije pretirano ne ganejo več, pa mladi ure in ure preživljajo na svojih mobilnikih in odkrivajo čedalje več novih možnosti na vse zmogljivejših napravicah.
Prava panika, če ga ni
Dandanes si ne predstavljamo več, da bi telefon pozabili doma ali v avtomobilu. Kaj hitro nas popadeta panika in nemir, saj brez njega dan preprosto ne sme miniti. Na vsakem koraku imamo dostop do svetovnega spleta in aplikacij, ki nam krajšajo urice. Vsako zanimivost, ki jo opazimo, hitro dokumentiramo in pošljemo prijateljem in znancem ali pa objavimo na katerem od družbenih omrežij.
Kava s prijatelji se hitro sprevrže v dolge monologe – ali celo tišino, ki jo zmoti le kakšen hihot ob domislici, ki smo jo ravnokar objavili, ali ob najnovejšem traču, ki smo ga prejeli – brez poslušalcev, saj vsi goreče brzimo s prsti po tipkovnici ali pa preverjamo, kaj ponuja novega na facebooku nova minuta. Običajno se sploh ne zavedamo, da smo v eni uri spregovorili zgolj nekaj stavkov, prijatelj, ki si je od nas morda obetal le nas, ne pa tisočev virtualnih prikazni z nami, pa nas gleda z velikimi, razočaranimi očmi.
Smo šli predaleč? Ali tisti, ki morajo pred spanjem še »nujno« preveriti najnovejše informacije s spleta, sploh še kdaj v miru zatisnejo oči?
Nekoč nismo vedeli, kaj so prenosni telefoni, danes nam brez njih ni živeti. Je še kaj upanja, da bomo zmogli za trenutek ali dva odložiti svoje (pre)pametne naprave in začeti namenjati svoj čas in pozornost še ljudem, prijateljem iz mesa in krvi, ne le njihovim virtualnim klonom? Če nam to ne bo uspelo, bomo le še skupek odtujenih neznancev, ki v izgubljenem svetu iščejo svoj neobstoječi smisel obstoja.
