LJUBLJANA – Žled, ki je ohromil utrip mnogih krajev, krati spanec tudi 32 zaposlenim v ljubljanskem živalskem vrtu. Še posebno so se zdrznili, ko je drevje polomilo ogradi za pet volkov in dva risa. Potem ko so prve uspavali in spravili na varno, sta nase opozorila še risa. O tem strokovna vodja Barbara Mihelič: »V torek zjutraj smo se zaradi neugodne vremenske napovedi najprej odpravili pregledat stanje v zgornjem delu vrta. Po sledeh smo ugotovili, da sta se risa, ki jima zaradi grozeče nevarnosti poškodovanih dreves še ni bilo mogoče popraviti ograde, večkrat sprehodila čeznjo in nazaj. V nadaljevanju smo ugotovili, da je samec uplenil gamsa – kar smo lahko pričakovali in v čemer vidimo razlog, da se bo verjetno vračal in ne bo zapuščal teritorija v večji razdalji.«
Najraje bi risa v past
Pet podrtih dreves je napravilo 50 metrov dolgo vrzel v ograji risov. Ker se drevje na vrhu Rožnika nenehno podira, ograje ni bilo mogoče sanirati, a se je par zaradi navajenosti kljub odprti poti na svobodo še vedno zadrževal v ogradi: »Vse te dni, tudi včeraj, smo risa krmili še izdatneje kot sicer prav zato, da se ne bi odpravila po okolici. Toda šla sta, in ko se žival znajde v novem okolju, se začne odzivati bolj prvinsko.«
Ne ljubita se, nevarna tudi nista Risa sta prišla pod Rožnik s priporočilom za rejo, ker sta iste podvrste in nista v sorodu. Samica se rada zadržuje na drevju, samec na tleh. A to ni resna ovira, pač pa tista psihološka, da drug drugega očitno ne pritegneta: »Čeprav je zdaj čas parjenja, tadva nista par.« No, par sicer sta – »ampak ne tudi skladen, saj nimata mladičev«. Tudi če se bosta sprehodila po rožniškem hribu, za ljudi naj ne bi bila nevarna: »Risi okoli dvajset ur na dan počivajo, spijo in si negujejo kožuh, dejavno so približno štiri ure. Radi počivajo v suhem zavetju, ki jih varuje pred vlago in vetrom. V naravi je risa težko opaziti. Ko se mu bližajo ljudje, se jim neslišno umakne. Verjetno pa nas na razgledišču, skritem pred pogledi, opazuje, ne da bi mi slutili, da je v bližini.« |
Risoma so sledili po večjem delu živalskega vrta: »Na srečo ljudem, kar lahko sklepamo po njuni naravi, nista nevarna. Nevarnost zaradi podirajočega se drevja krepko presega njuno.«
Posebne nevarnosti ne bosta pomenila niti potem, ko bosta do konca pospravila gamsa – saj imata v živalskem vrtu na voljo še druge gamse, kozoroge in muflone.
Ni pa pred risom varen noben ptič, če se nespametno zadrži v njegovi bližini. Tudi tadva premoreta značilni mačji nagon, so o njiju ugotavljali, še ko sta bila varno spravljena za ogrado.
Vendar delavci ne bodo stali križemrok: »Nastavili bomo pasti, ki lovijo živali žive, in ju poskusili zapreti.«
Gre za samca in samico, ki dolgoletnemu bivanju pod Rožnikom navkljub še nimata imen.
Ko sta se med našim pogovorom Miheličevi pridružili še pedagoška vodja Irena Furlan in direktorica mag. Zdenka Barbara Ban Fischinger, smo naprej izvedeli: »Samica je letnik 2009 in je k nam prišla iz živalskega vrta v nemškem Chemnitzu, samec je letnik 2007 in je k nam prišel iz madžarskega Szegeda. Pripadata karpatski podvrsti risov, isti, kot je bila v Sloveniji ponovno naseljena leta 1973.«
Človeške bližine sta ubežnika vajena: »Pri nas oskrbniki redno hodijo v ogrado z risoma, saj nista napadalna in se umakneta. Ogrado sta imela zelo veliko, urejeno v naravnem gozdu. V njej sta živela zelo naravno (divjinsko) življenje, zato so ju tudi naši obiskovalci zelo težko opazili. Le majhen odstotek risov pleza po drevesih. Te značilnosti ima naša samica, ki je večino dneva preživljala na hrastu ali smreki znotraj ograde.«
Volkovi na varnem
Zaposlene so opremili z varnostnimi čeladami, saj ob oskrbi živali zdaj največ časa namenijo pospravljanju odlomljenih vej in preklanih debel. Hrup motornih žag spominja na delo drvarjev v gozdu. Pa saj vrt zavzema 19,6 hektara površine, večinoma poraščene z drevesi, pod katerimi teče 6,5 kilometrov sprehajalnih poti. Živali pod Rožnikom vsako leto obišče okoli 200.000 ljudi. Žal jim od nedelje, ko je policija zaprla Večno pot, ni dostopen: »Morali smo ga zapreti, dokler se razmere ne normalizirajo.«
Največji izziv je pomenila nočna selitev volkov: »V nedeljo okrog desetih zvečer je večje drevo z notranje strani padlo na ograjo volkov prek poti do medvednjaka, jo zmečkalo ter tako odprlo volkovom izhod. Odprtino so dežurni zaposleni, da bi volkove odvrnili od približevanja, poskušali nekoliko zapreti in preliti z neprijetnimi vonjavami. V ogrado so jim dali hrano ter vso noč spremljali stanje, saj česa drugega zaradi grozečega in povešenega drevja ni bilo mogoče ukreniti. Zaradi neprijetnega vremena in navajenosti so volkovi noč tudi prespali v podzemnih brlogih v ogradi. Padlo drevo so zjutraj vzdrževalni službi živalskega vrta zaradi nevarnih razmer pomagali odstraniti gasilci Gasilske brigade Ljubljana, za vsak primer pa so jih pri delu varovali z anestezijskim in strelnim orožjem. Volkovi odraslim ljudem načeloma niso nevarni in tudi oskrbniki v času oskrbe vstopajo v njihove prostore, v stresnih razmerah pa je potrebna večja previdnost.«
Težave pod nadzorom Direktorica mag. Zdenka Barbara Ban Fischinger Padla drevesa so na več krajih odprla zunanjo ograjo ter poškodovala nekaj zgradb. Kljub temu so nevarne živali (leopardi, tigri, medvedi, šimpanzi, gepardi) na varnem in pod nadzorom v notranjih zidanih prostorih. Imajo pa zaposleni nekaj težav s prevzemanjem dostavljene hrane za živali, saj morajo ponjo s svojim kombijem do cestne zapore. Nekateri dostavljavci pa zaradi razmer v svojem kraju ne morejo niti na pot. Vseeno ima vrt za svoje živali dovolj hrane, še najbolj pričakuje zaradi poledice za zdaj odpovedani dovoz lucerne in sena. |