VIDEO: Na Erazmovem gradu ponoči plešejo duhovi

PREDJAMA – Od davna vodi cesta iz Planine prek Grabna mimo Strmce na Studeno, mimo Belskega čez Vrhe v Landol in Razdrto, ki sta jo njena proučevalca Miroslav Pahor ter Ilonka Hajnal poimenovala Jamborna cesta in opisala v knjigi. Jamborna zato, ker so po njej iz kranjskih gozdov k morju vozili les za gradnjo ladij. Prevoz dreves, ki so jih uporabili za jambore, pa je bil vedno podvig, ki je zahteval največ pozornega ravnanja. Po Jamborni cesti pa so prevažali še mnoge tovore, na katere so prežali roparji, tudi viteški s Predjamskega gradu. Erazem je med njimi le najbolj znamenit. Ravbarkomanda je dobila ime po razbojnikih, ki so tam prežali na furmane in popotnike. Skozi notranjske gozdove so pretile resne nevarnosti, ljudje so strahoma pripovedovali o ropih, umorih in vsakršnem zlu.

Od coprnic do biričev

Bali so se, kot je iz knjige o Jamborni cesti za spletno stran Turističnega društva Podgura povzel Rok Pečar, tudi coprnij: »Ljudje so se bali coprnic bolj kot hudiča, kajti ta je bil daleč, coprnice pa so živele med njimi.« Ob coprnijah je ljudem ledenela kri, lasje pa se ježili še ob marsičem, čemur bi dandanes rekli paranormalno: »Pripovedovali so celo o mrtvecih, ki so se vračali iz groba v življenje, pa o neznanih klicih iz gozda in podobno. In vendar so ljudje strahove tudi videli. O tem so pripovedovali predvsem furmani, ki so vozili ponoči. Pripovedovali so o medlih lučkah, ki so jih spremljale na poti, o dolgih sencah, ki so spremljale njihove vozove, o mrkih temnih možeh, videli so množice tavajočih duš, ki so preletavale cesto.«

Pa se hude reči niso dogajale le zaradi ceste, ampak še iz drugih razlogov: »Med ljudstvom se še pripoveduje, kako so briči vsako leto pri Podkraju 'konfine klicali', in sicer najprej jamski, potem vipavski. A meje so bile tako negotove, da so briči med klicanjem drug drugega kričali, da laže. Vnemali so se prepiri, mejaši pa so drug drugemu ugrabljali živino na paši. V gozdu pod Nanosom so se večkrat mejaši med seboj stepli in celo pobivali, kar se opazi tudi v mrliških knjigah.« Brič je seveda narečno za biriča, ki je po slovarju »nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti«, simbolno »osovražen predstavnik oblasti«. Biriči in gospoda preprostemu ljudstvu pijejo kri, mu porajajo strah in grozo.

Strahovi se zadržujejo na krajih strašnih dogodkov vsepovsod, ne le po angleških gradovih. Že lega Predjamskega gradu v skalni luknji vzbuja strahospoštovanje – kaj šele temačna notranjost z ječo in mučilnimi napravami. Za blejskim in ljubljanskim je tretji najbolj obiskani grad na Slovenskem.

Nerazložljivi zvoki in podobe

Kljub zagotovilu, da na Predjamskem gradu zagotovo ne straši, se je prodajalki vstopnic za oglede izvila tale dvoumna izjava: »Duhovi? Ah, ja, noben ne verjame!«

Če kdo ne verjame, še ne pomeni, da tega ni, nas v razpravi, ali so duhci resnični, poučuje spletna razpravljalka: »Ne pisati, kako smo neumni tisti, ki verjamemo v duhove. Bodite malo bolj odprti za neznane stvari, saj če vanje ne verjamete, še ne pomeni, da ne obstajajo!«

Naloga duhov je, da strašijo: »Duhovi obstajajo v vseh nas, in če kdo umre nasilne smrti ali po nepravičnosti, se včasih tisti duh vrača nazaj, ker hoče pomagati, kar koli je že bilo, da se uredi in da je krivec kaznovan za svoja dejanja. Lahko se smejite in se delate norca, kakor pač hočete, a to je resnica. Vsak se bo srečal z njo, pa če verjame ali ne.«

Pred leti so se z duhovi, ki blodijo po temačnih kotih Predjamskega gradu, spoprijeli lovilci duhov, kot naslavljajo sami sebe, z ameriškega televizijskega programa SciFi Channel. Za serijo oddaj Ghost Hunter International so duhove Predjamskega gradu dokumentirali z zvočnimi (šumi, hoja, nejasni človeški glasovi) in vizualnimi posnetki (meglice). Na youtubu jih lahko poslušate in gledate. Izvedeli boste za legende o nesrečnikih, živih zazidanih v grajske zidove, in še marsikaj.

Učinek je pričakovan: kar je komu dokaz o obstoju duhov, je zanikovalcu dokaz o nasprotnem – da duhov ni.

Med grozo 
in fantastiko

Iskalci duhov so s svojimi izsledki seznanili Vojka Jurco, ki so ga predstavili kot menedžerja skrivnostnega gradu. Kamera mu je sledila, kako se je iz popolnega skeptika levil v očaranca.

Vodilni iskalec Robb je Vojka nato povprašal, kaj bo storil, če se bo na obhodu grajske notranjosti morda kdaj srečal z duhom: »Se ga boste ustrašili?«

»Ne,« je Vojko odvrnil med smehom: »Bom pa zamenjal službo!«

Vojkova napoved, izrečena med trenutnim prebliskom, se je medtem že izpolnila. Njegovi nekdanji delovni kolegi so povedali, da je zapustil njihove vrste in se zaposlil v industriji. Vojkov oče Jože, ki se je upokojil kot vodnik po Postojnski jami, je obljubil, da bo sinu prenesel našo željo, da bi z njim radi govorili. A se Vojko, žal, ni odzval.

O televizijski oddaji je poročalo več slovenskih medijev, celo Finance. In ko smo že pri financah, bi uprava Postojnske jame, ki drži roko tudi čez Predjamski grad, vsaj občasno lahko pripravila ogled gradu ob uri duhov. A kaj ko se vodniki kljub zagotovilom, da na njem ne straši, nočnega vodenja raje ognejo. Neuradno je slišati, da je tam v temi precej srhljivo, saj izza zidov prihajajo zvoki, ki spominjajo na korake in človeško pogovarjanje. Morda bo uradno sicer zanikane duhove lažje obiskati s turističnim vodstvom tedaj, ko bo svojo obljubo izpolnil tudi pri nas priljubljeni ameriški mojster peresa George R. R. Martin (Igra prestolov, Vihra mečev, Ples z zmaji). Očaran je po ogledu Predjamskega gradu na svojem blogu napovedal, da ga bo uporabil v kateri izmed prihodnjih zgodb, ki bo tako kot druge njegove razpeta med grozo in znanstveno fantastiko.