LJUBLJANA – Ena od rak ran slovenske družbe, ki zavira razvoj in pogled v prihodnost, je nedvomno razklanost Slovencev, kadar beseda nanese na polpreteklo zgodovino, drugo svetovno vojno in predvsem povojno obdobje. Vsi se najverjetneje spomnimo, da so bile v predvolilnih soočenjih še do pred nekaj leti razprave o drugi svetovni vojni, povojnem obdobju, kdo je s kom in kdaj in zakaj, skoraj najpomembnejše teme. Dokler se niso za malenkost umaknile v ozadje, ker je Slovenijo udarila realnost v obliki več kot 115.000 brezposelnih in gospodarskega kolapsa. Spogledovanje s preteklostjo povprečnemu državljanu ni prineslo obilja, je pa marsikateremu politiku omogočilo politične točke in plačo za davkoplačevalski denar ...
O razklanosti Slovenije je v svojem mandatu večkrat govoril tudi ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli in si s tem nakopal srd ene ali druge strani, češ da se vmešava v stvari, ki se ne tičejo njega niti ZDA. Tudi pred zaključkom veleposlaniškega mandata v Sloveniji je spregovoril o tem občutljivem vprašanju sprave. Sprava je po njegovem mnenju nujna za stabilno demokracijo. V govoru je dejal, da je predvsem del mlajše generacija že presegel to vprašanje, a je vseeno še vedno preveč tistih, za katere se zdi, da so občepeli v preteklosti: ali vztrajajo v življenju v preteklosti ali poustvarjajo preteklost ali pa jo zanikajo. Včasih pa počnejo kar vse troje skupaj. Gre za še vedno zelo občutljivo vprašanje, o katerem se je težko pogovarjati na civiliziran in spoštljiv način, je v četrtek dejal Mussomeli.
»Do mene kot tujca vljudni, drug do drugega pa ...«
»Napol v šali pogosto rečem, da so do mene celo tisti Slovenci, ki me ne marajo, vedno vljudni. In tragično je, da ne zmorejo biti tako vljudni drug do drugega, kot so do mene kot tujca.« Poudaril je, da je v času mandata izkazal spoštovanje na krajih, kot so Huda jama, Kočevski rog in tudi ob partizanskih obeležjih. Spomnimo pa se lahko, da je spominska plošča vsem žrtvam totalitarizmov, ki so jo lani odkrili pred ameriškim veleposlaništvom, vzbudila veliko različnih čustev med Slovenci.
Vprašanje, zakaj se je kdo pridružil kateri od strani v času vojne vihre, je po veleposlanikovem mnenju odvisno predvsem od okoliščin. Razmere je nato pisano ponazoril s primerom slovenske družine z desetimi sinovi v času druge svetovne vojne: prvi sin se je pridružil nacistom, ker je podpiral Nemčijo, drugi ni vedel nič o nacistih, je pa bil predani katolik in je slišal, da so partizani ateisti, in se je zato pridruži nacistom. Tretji se je kot nacionalist bal, da Slovenija ne bo postala samostojna država, če bodo na oblasti komunisti, in je zato šel k nacistom, petega so od doma odpeljali Nemci, ki so potrkali na vrata in ga vzeli s sabo, šestega pa partizani na enak način ... S primerom je Mussomeli želel ponazoriti različne vzroke, zakaj so se ljudje pridružili kateri koli od strani.
Zmerjanje: s kom sploh govorijo?
»Da pa je po 70 letih to še vedno tema, ki razdvaja Slovence, je noro.« Dodal je, da ljudje na njegovem facebook profilu 'kričijo' drug na drugega: prvi drugega zaradi dogajanja v drugi svetovni vojni zmerja, da ni nič drugega, kot množični morilec, drugi tretjemu očita, da je navaden nacistični kolaboracionist.
Mussomeli pa se sprašuje: »S kom ti ljudje govorijo? Večina jih je zdaj že mrtvih. Med sabo se pogovarjajo sinovi, vnuki in pravnuki. To je skoraj kot bolezen. Verjamem, da je osnovna težava želja po pravici. In mislim, da je to precej nezdravo. Mislim, da je treba pozabiti na pravico in se osredotočiti na sočutje. In medsebojno spoštovanje. In ceniti, da ima vsakdo različno zgodbo in da je vsak izbral zase tisto, kar je v danem trenutku mislil, da je najbolje zanj. Treba se je premakniti naprej. V prihodnost.«
