LJUBLJANA – Življenje se včasih kruto poigra – tudi s tistimi, ki si zaslužijo le najboljše. A če verjameš in vztrajaš, se lahko konča še največja mora.
Taka je tudi zgodba male Miše Prelog, o kateri smo sicer že poročali 
. Ljubka deklica je po prezgodnjem rojstvu zaradi pomanjkanja kisika utrpela poškodbo možganov, zaradi katere se njeni gibanje ni razvilo spontano, tako da sama ni mogla hoditi. Zdaj pa je sporočila veselo novico: naredila je prve korake!
V zadnjih mesecih je namreč tako napredovala, da jo prvič v življenju nogice držijo dovolj, da lahko hodi s hoduljico, lahko beremo na njeni spletni strani. »Ko mi je to uspelo prvič, je bil tata tako navdušen, da je kar po tleh padel od navdušenja. Zdaj vsak dan malo sama hodim s hoduljico, predvsem pa veliko telovadim s fizioterapevti in trenerjem, da bom čim prej čim močnejša. Najprej zato, da bom dovolj močna, da bom brez strahu s hoduljico lahko hodila kjer koli, tudi zunaj, pred blokom, v trgovini, povsod,« piše. Sčasoma bo hoduljico začela spuščati in njena hoja bo povsem samostojna.
Njene prve korake si lahko ogledate na spodnjem posnetku.
Zelo drage fizioterapije
Mišina zgodba je sicer srce parajoča. Pri dveh letih ni še niti kobacala, zdravnica pa je staršem povedala, da deklica ne bo hodila, če ne bo deležna še več fizioterapij. »Ker so fizioterapije drage (ena ura stane 40 evrov), jih mami in tata v takšnem obsegu nista zmogla plačevati sama, čeprav oba delata. Na pomoč ste jima priskočili vi, dobri ljudje, in kar nekaj slovenskih podjetij. V dveh letih intenzivnih fizioterapij sem napredovala tako zelo, da sem postala odlična kandidatka za operacijo, imenovano selektivna dorzalna rizotomija (SDR),« so zapisali na njeni spletni strani.
Konec avgusta je deklico v bolnišnici v St. Louisu operiral dr. Park, ki je doslej pomagal že več malim Slovencem. Potem je sledila še ena operacija, pri kateri so ji podaljšali kolenske tetive, dr. Park pa je optimistično napovedal, da bo lahko hodila samostojno in brez pripomočkov. Deklica je prava mala borka, ki si želi nekaj, kar je preostalim samoumevno – hoditi. Zato se nenehno trudi in vztraja, pridno telovadi in se veseli napredka.
