LJUBLJANA – »Napovedal sem gladovno stavko, držim besedo,« je povedal nekdaj tudi t. i. pojoči major Ladislav Troha, ki smo ga obiskali dopoldne na Gregorčičevi ulici. Dobrih sto korakov od vladne palače si je uredil zasilno ležišče, kjer je nocoj prvič spal.
Na ulici
»Hrup vozila te prebudi, a se bom že navadil,« se ne pritožuje nad novim bivališčem. Zaužije le vodo, ob postelji je zavitek s šestimi plastenkami. Oblečen je v belo, njegov pogled je jasen in odločen, besede zbrane, premišljene. Od bivanjske tematike hitro menjava temo na danes in včeraj, ki ga je pognal na ulico.
Kot steklo zver
»Kar je preveč, je preveč,« nadaljuje odločno in glasno, potem pa pojasni, kaj ga je pripeljalo v dano situacijo. »Enajst let me preganjajo kot steklo zver. Na tem mestu zahtevam odgovornost vseh tožilcev, ki prvenstveno niso opravili svojega dela. Dovolili so dolžna dejanja, niso pa sprožili ustreznih postopkov,« pove Troha uvodoma. Potem nadaljuje z dejstvi.
Kulturni genocid
»Uničenih je 80 odstotkov arhivskega gradiva. Za to ni nihče odgovarjal. To je tudi kulturni genocid. Trgovina z orožjem in privatizacija sta bili pometeni pod preprogo. Politika na levi in desni pa druga drugo držita za nekaj!«
Kje so milijarde?
»V tej državi je zmanjkalo več kot 150 milijard evrov! Zato ni denarja za osnovne stvari. Otroci nimajo za malice in kosila, penzije pa tako in tako dobijo na kredit. To pelje, bog ne daj, v nasilje,« še opozarja, priznava pa, da je pripravljen zaradi takšnega stanja tudi umreti.
»Absolutno. Nisem blefer. Verjamem pa, da tega ne bo treba!«
