LJUBLJANA – Bučen aplavz in vzkliki obiskovalcev proslave so na oder pospremili slavnostnega govornika, bivšega predsednika države Milana Kučana. »Veselje tistega sončnega pomladnega dne je bilo velikansko in iskreno. Končana je bila večletna mora. Pesem srečnih ljudi je odmevala povsod, s cvetjem so pričakali osvoboditelje in jih pozdravljali. Tudi tukaj v Ljubljani. Z žico zasužnjeno mesto ni bilo nikoli pokorjeno. Ljubljana je bila in ostala mesto herojev. Sam si štejem v čast, da sem njen častni meščan,« je v začetku svojega govora, ki so ga s ploskanjem zbrani večkrat prekinili, dejal Kučan.
Med njegovim govorom je množico preletel dron s preluknjano jugoslovansko zastavo in napisom »70 let laži«. |
»Svobodoljubja ni mogoče zatreti. Ni mogoče pokoriti naroda, ki se zaveda pravičnosti svojega boja, to smo potrdili tudi Slovenci. Odločitev za oboroženi upor je prepričljivo zanikala majhnost in nemoč Slovenije,« je nadaljeval in dejal, da ni šlo le za obrambo življenja, ampak za odločitev za dom, svobodo, drugačno in pravičnejšo družbo. Močan aplavz je požel tudi, ko je dejal: »Nihče od zaveznikov ni razmišljal takrat, da je odpor nesmiseln, kot še vedno odmeva v delu slovenske politike.«
»Partizanski boj nam je vrnil Primorsko. Programska točka, da se vprašanja, ki presegajo okvir osvoboditve, rešujejo po vojni, ko bo vpeljana demokracija, pa ni bila uresničena. To je ena od usodnih napak takratne slovenske politike, ki so vodile do mnogih nesrečnih dejanj med vojno in po njej. Tako kot je imelo tragične posledice tudi dejstvo, da del takratne slovenske politike ni zmogel moči za upor proti okupatorju in je sprejel njegovo oblast in orožje,« je nadaljeval Kučan.
Dejal je, da ne smemo pustiti, da bi delitve iz preteklosti delile tudi v prihodnosti. »Pieteta do žrtev zahteva, da ne bijemo političnih in ideoloških bitk prek njihovih grobov. Nasprotno, zahteva voljo in sposobnost za odgovorne besede in dejanje.« Dodal je, da bo pomagalo to, da si vso narodno preteklost priznamo v celoti, z vsemi temnimi in svetlimi platmi, taka kot je. Pravi, da ga skrbijo sovražne izjave v javnem in političnem življenju, tudi izjave nekaterih zgodovinarjev. »Zločin povojnega nasilja so izrecno in večkrat obsodili predstavniki države. Obsodili so ga nekdanji partizani, zato ne zdaj in ne pred prihodnostjo z ničimer ni mogoče opravičiti netenje novega sovraštva.«
V zadnjem delu govora je spregovoril tudi o prikritih grobiščih, v katerih po njegovih besedah ne ležijo samo Slovenci in tisti, ki jih je pokopala slovenska roka. »Ne nalagajmo si večjega bremena na svojo vest. Dovolj težko je že breme, ki nam ga nalaga resnica, ujeta med ideološke in politične spopade današnjega časa.«
Pravi, da slabe napovedi niso nič novega. »Spremljamo ukrepe vlad, s katerimi grehi novih bogatašev in bank dobivajo odveze z javnim denarjem, medtem ko delavci oropani plačila in samospoštovanja ostajajo na cesti. Na cesti ostajajo skupaj z mladimi, ki čakajo na delo.« Pravi, da so te razmere priložnost, da pridemo do novega modela, ki ne bo omogočal bogatenja na račun siromašenja socialnih dobrin in neodgovornega poseganja v naravo, ampak bo v dobro vseh nas.
Pravi, da je zaupanje v politiko majhno in da se ne bo samo okrepilo. Še zlasti vlada mora to zaupanje pridobiti. Dotaknil se je tudi privatizacije, za katero bi po njegovem morala vlada imeti soglasje državljanov: »Vlada je odgovorna lastnim državljanom.« Dodal je, da mora ta zato ukrepati hitro in preudarjeno.
V zaključku je dejal, da je bil upor proti okupatorju eno izmed najbolj častnih dejanj Slovencev. Za konec je še citiral znano slovensko pesem Toneta Pavčka Na svetu si, da gledaš sonce.
»Obrnimo se v prihodnost skupaj. Uresničili smo sanje na svoji zemlji, pod svobodnim soncem.«
