PUCONCI – Več deset družin blizu avstrijske meje se je ujelo v past zaradi posojil avstrijskih bank. Čeprav njihove nepremičnine in drugo lastnino že prodajo na dražbi, reveži še naprej ostajajo dolžni, ta dolg pa se samo še povečuje. Prav veliko ne morejo storiti, saj so se zavezali z notarskim zapisom, ki se ga skoraj ne da izpodbijati. Razlogi, da se je toliko prekmurskih domov znašlo na dražbi, so različni: precej ljudi se je opeklo pri sanjskih kreditih, ki so jih v 90. letih prejšnjega stoletja s pomočjo slovenskih posrednikov najemali pri avstrijski posojilnici Raiffeisen St. Stephan. V Sloveniji dolgoročnih posojil niso mogli najeti, za kratkoročna niso imeli dovolj bonitete, a so denar vseeno nujno potrebovali.
Med številnimi Prekmurci sta še posebno nasrkali družini Berden in Horvat-Antolin, a tudi zakonca Potrbin, ki poskušata že več let dokazati, da sta najela le eno posojilo in ne dveh. Zaradi dolgov so na dražbi potem prodali njihove hiše, Berdenove so deložirali, enako grozi tudi preostalima družinama. Ubogi ljudje so bili naplahtani, saj so jim obljubljali sanjske kredite, naposled pa so postali brezdomci. Nekateri so bili neuki, drugi naivni in se niso prepričali, kaj podpisujejo. Odvetniki, notarji in drugi posredniki pa so imeli vse izračunano, kako obogateti, bodisi z oderuškimi obrestmi bodisi z dražbo.
Bodo leteli na cesto?
Malemu človeku potem odvzamejo premično ali nepremično premoženje, četudi to ogroža njegovo eksistenco. Sodni izvršitelji ali kar rubežniki, kot jih običajno imenujejo, so v takih primerih neizprosni, kar jim ne nazadnje omogočajo tudi sodniki. Ti so v teh zadevah pravzaprav nemočni, saj lahko po notarskem zapisu samo podpisujejo že pripravljene predloge za izvršbe. O tem se je prepričala tudi Vida Potrbin iz Moščancev, občina Puconci. Vido pozna mnogo Slovencev, saj gre za tisto osebo, ki je konec prejšnjega stoletja in v začetku tega delila srečo v murskosoboški poslovalnici Loterije Slovenija. Od leta 2004 je invalidsko upokojena, pred tem je nekajkrat prodala srečke z rekordnimi dobitki. Zdaj bo sama potrebovala ogromno sreče, da bo z možem Petrom in nezaposlenim sinom Denisom, ki je imel nedavno operacijo hrbtenice, sploh ostala pod svojo streho. Kreditne težave Potrbinovih so se začele že pred slabim desetletjem, nadaljevale so se s prodajo domačega ognjišča pred tremi leti, zdaj pa se bliža deložacija, ta je bila napovedana že decembra lani. A so se z novo lastnico hiše le dogovorili za najemno 300 evrov na mesec! V svoji hiši so lahko le še do 30. junija.
Bodo tedaj leteli na cesto? Vida Potrbin, ki bi že ob prvem poskusu deložacije svoje tako težko prigarano premoženje branila z nožem, je zdaj še bolj odločna, zdaj kani svoje braniti z lastnim življenjem, to, kar je njeno, pravico in resnico. Ostre strele letijo predvsem na odvetnika in še zlasti notarja, ki naj bi bila kriva za »ponarejene podpise na kopiji notarskega zapisa. Na originalu tega niso mogli storiti, ker originala tudi ni, saj ga nikoli ni bilo in nikoli ni bil sestavljen. Notarja Šemna sem prijavila na Notarsko zbornico Slovenije, odvetnika Toplaka pa na Odvetniško!« je streljala puščice. »Na vse načine poskušam ugotoviti, kje je originalni notarski zapis, a se vsi, od policije do sodišča, odvetnika in notarja izgovarjajo drug na drugega. Torej tega sploh ni in zato obstaja resen sum, da so naše nepremičnine s hišo vred prodali protizakonito!« Nakar je bila še ostrejša: »Vse, kar smo imeli, nam je pobral odvetnik Vladimir Toplak, in če ga ne bodo zaustavili, ga bo treba zaustaviti kako drugače. Je lopov od lopovov, ki je mnoge uničil, med njimi tudi mene in mojo družino! Ne vem, kaj bi rad od mene. Sam nastopa v štirih vlogah pri isti zadevi, sodišče oziroma zakonodaja pa mu to omogočata. Tukaj ne bo miru, dokler ga kdo ne zaustavi. Pisala sem na vse mogoče naslove v državi, a mi nihče noče pomagati. Nikoli nisem bila pri tem notarju in ga tudi ne poznam. Zato bom šla do konca! Za svoje se bom borila do smrti!«
Ujeli na limanice posojil pri avstrijski banki Raiffeisen
Potrbinova je zdaj še dodatno ogorčena, saj je prejela račun za 1875 evrov za stroške deložacije, čeprav pravi, da je ni naročila in je niti ne misli plačati. Šokiral jo je tudi predlog za izterjavo, ki ji ga je pripravil omenjeni odvetnik, poslalo pa sodišče v Murski Soboti. Gre za znesek 6359,80 evra s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 12. maja 2011 do dneva plačila, kar pomeni, da se je prvi znesek najbrž podvojil. »To je nevzdržno. Najprej so nam prodali vse razen nekaj gozda in njiv, kar sem podedovala po mami, zdaj hočejo še to! Kot da niso pokrili svojih terjatev od prodaje hiše. Obesijo se ti na vrat in ti ne pustijo dihati. A pri meni tako ne bo šlo!« je bila odločna naša sogovornica, ki ne taji, da je njen mož leta 1996 najel posojilo v sosednji Avstriji. »Pri Raiffeisen banki je najel 450.000 takratnih šilingov, kar je dobrih 32.000 evrov. Denar je namenil za nakup komore in ureditev poslovnih prostorov za obrtno dejavnost avtoličarstva. Istega leta smo se selili v to hišo. Kredit smo plačevali do leta 2007, ko sem dejala, da je zdaj posojila dovolj, saj smo vrnili že sedem milijonov takratnih tolarjev. Toda leta 2008 smo od neznanega notarja Branka Šemna s Ptuja prejeli notarski zapis, češ da sva pri isti banki leta 2004 najela še 40.000 evrov posojila. Na zapisu sta bila ponarejena podpisa, saj nisva najemala kredita in nisva bila pri notarju oziroma ga sploh ne poznava,« žalostno razlaga Vida Potrbin in dodaja, da je takrat zadevo prevzelo okrajno sodišče v Murski Soboti, kjer ni bilo vprašanje, ali je notarski zapis veljaven, ker da originala nikjer niso našli. Začel se je postopek prodaje celotnega premoženja. Na tretji dražbi, konec leta 2010, je hišo in vse, kar spada zraven, kupil Matevž Vadas iz Maribora, in sicer za 57.000 evrov, čeprav naj bi bila hiša vredna najmanj 130.000 evrov.
Mala pokojnina, visoka najemnina in stroški
Potrbinova mora s svojo 450 evrov visoko pokojnino ter s 580 evri moževe plače plačevati visoko najemnino in vse druge stroške. Zdaj pa še ti novi zahtevki, pričakovanje nove deložacije in prihodnost, ki je vse prej kot rožnata.
Vera Krivec, ki pomaga mnogo ogoljufancem, pojasnjuje, da je šlo za izjemno organizirano navezo, saj so vsi vpleteni dobro vedeli, da ljudje že po nekaj mesecih ne bodo zmogli več odplačevati obrokov posojila. »Vsak obrok so morali namreč nositi čez mejo, po nekajdnevni zamudi pa so jim že stekle zamudne obresti, in to tako visoke, da so jim že v mesecu dni pohrustale domala en obrok. Ljudje, ki so bili prepričani, da redno odplačujejo obveznosti, so kljub temu zaradi dveh ali treh neplačanih obrokov nemudoma dobili izvršbo na nepremičnino. In takrat se je začela največja umazanija. Ko je bila izvršba podana, so vsi akterji – notar, odvetnik, posrednik in vodstvo banke, ki so bili v tem poslu povezani – počakali na pravnomočnost odločbe, nato pa pustili zadevo čakati. Toliko časa, da so pogodbene in zamudne obresti skupaj dosegle vrednost nepremičnine – zato so se izvršbe začele šele po letu 2008 –, ko so jo na dražbi prodali za polovico njene vrednosti!« je prepričana.
