VURMAT – V vznožju strmega levega brega nad dravsko hidroelektrarno Ožbalt stojijo v vrsti trije starejši bloki. V mansardnem stanovanju srednjega biva mlada družina Rudolf: mama Natalija Robnik, oče Danijel ter njuna nadobudneža, šestletni Enej in dveinpolletni Vid. Danijel je odraščal v sosednjem bloku, Natalija sedem kilometrov nad Ožbaltom v Kapli na Kozjaku. Kako je med njima preskočila iskrica, Natalija pove: »Danijela sem opazila s tribune, ko je igral (saj ga še) nogomet za NK Ožbalt. Skupaj sva se vozila tudi v Maribor, jaz v srednjo šolo, on na faks. Živeti skupaj sva začela sprva na naši kmetiji, potem že v tem stanovanju tu na Vurmatu. V drugem letniku pedagoške fakultete sem zanosila. Enej se je rodil januarja 2009. Tisto jesen sem se zaposlila za dve uri kot pomočnica v vrtcu Brezno, enota Kapla. Tretji letnik sem naredila izredno in postala diplomirana vzgojiteljica.«
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati malemu Vidu Rudolfu z Vurmata, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom Za Vida Rudolfa, sklicna številka 7151. Odslej lahko pomagate tudi z SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. |
Dih včasih zastal
Drugi sin, Vid, se je rodil 5. julija 2012: »Petindvajsettedenski, tri mesece in pol prezgodaj. Rodila sem normalno, tudi porod je potekal brez posebnosti. Kaj je bil vzrok, da sem rodila toliko prej, sploh ne vemo. Ko se je rodil, je Vid meril 36 centimetrov in tehtal 1065 gramov. Zadihal je in še zajokal, takoj nato so ga peljali priklopit na aparate. Zaradi v bolnišnici pridobljene sepse in možganske krvavitve se mu je naredil strdek, ki je zamašil pretok likvorja. Ker mu je prenehalo delovati pljučno krilo, so ga dali na aparat za predihavanje. Pojavila se je še nova krvavitev, ki je povzročila, da ima poškodovano levo stran telesa. Strokovno temu rečemo spastična diplegija. Sam je prvič zadihal 20. avgusta, s tem da je potreboval nekaj podpore s kisikom. Ko je že prišel domov in sem ga hranila iz stekleničke, se je včasih še zgodilo, da je pozabil dihati. Takrat sem ga stresla, da je spet zajel zrak.«
Z delom dr. Zlatke Kanič, Vidove zdravnice na intenzivni negi mariborske pediatrije, je Natalija zelo zadovoljna: »Vse nam je sproti razložila, da smo vedeli, kaj se dogaja.«
Mnogi zdravniki, ki so pomagali Vidu, so ji zanj dajali precej črnoglede napovedi: »Z možem sva morala čez te težke čeri in predvsem poskušala ohranjati pozitivno naravnanost. Doma pa naju je najbolj držal pokonci Enej, da nisva toliko razmišljala, kaj se dogaja v bolnišnici. Vid nas je kot družino zelo povezal.«
Enej, ki pojde jeseni v šolo, je Vida še posebno težko čakal: »V bolnišnici ga je prvič videl še na daleč. Ker ni smel k njemu, ga je le pazljivo nežno pobožal po nogici.«
V popolni pozornosti staršev
Vid je prišel domov po treh mesecih in treh dneh: »Vse nedonošenčke pediater vedno napoti v razvojno ambulanto, kjer jih pozorno spremljajo in jim po potrebi predpišejo fizioterapijo. Šele vaje so pokazale, kako močno ima Vid poškodovano levo stran telesa. Vaja mu je pripadala enkrat na teden. Ker po devetih mesecih niso prinesle pričakovanega napredka, smo jih okrepili še z dodatnimi zasebnimi.«
Okoli Vidovega prvega rojstnega dne so ob vseh tegobah še ugotovili, da ga pesti hujša oblika epilepsije: »Čeprav napadov dotlej ni imel. So pa z magnetno resonanco glave ugotovili, da se mu je zaradi novega vnetja spet zamašil pretok likvorja. Vstavili so mu cevko, tako da likvor teče po obvodu.«
Epileptična napada je doživel prejšnji mesec: »Obakrat sta trajala po pol ure. Da se mu ne bi zgodilo kaj, kar bi ušlo izpod našega nadzora, ga med spanjem opazujemo na kameri.
Ko podoživlja prestane najtežje prelomnice v boju za sinkovo življenje, Natalija bi hotela, pa ne more skriti, kako zelo jo še vedno izčrpavajo: »Bilo je še veliko obiskov bolnišnice, ob vsakem bruhanju, ob vsakem znamenju, ki bi lahko ogrozilo Vidovo življenje.«
Osrečujoče Vidove besede S starejšim Enejem. Foto: Dejan Javornik Za Vidovo starost bi bilo pričakovati, da že samostojno sede, se igra, govori, se obleče, nahrani, hodi, a žal vsega tega še ne zmore, pove njegova mama: »Ves čas ob sebi potrebuje koga od naju staršev. Vsa ta dnevna nega, pripravljenost, spremljanje otroka in znanje, ki ga potrebuješ za to, da dan z Vidom mine njemu in njegovemu stanju v prid, zahteva od staršev popolno angažiranost. Vida zato tudi ne moreva vključiti v navaden vrtec, saj tam zanj nimajo terapevtskih pripomočkov ne znanja ne izkušenj. Vid res poskuša jesti samostojno, a ga je treba dohraniti. Nosi plenice, za blato in vodo še ne pove. Pri slačenju in oblačenju ne zmore pomagati. Zmore pa že nekaj besed, kar nas seveda nepopisno osrečuje, a je to za zdaj njegov tako rekoč edini zares viden napredek.« |
Prepolovljeni dodatek za nego
Naštevati, česa vse morajo Vida naučiti, kar pri otrocih sicer poteka samoumevno, je skoraj brezupno: »Vse, vse, vse ga je treba naučiti.«
Tovrstno izobraževanje, če je to prava beseda, včasih potrebuje daljša obdobja: »Na dvotedenske rehabilitacije smo ga vodili v URI Soča in na starogorski oddelek šempetrske bolnišnice na Goriškem, kjer so nas naučili terapij, ki jih izvajamo doma. Zdaj smo Vida vpisali v mariborsko enoto dnevnega centra Dornava, kjer ima vsak dan po tri ure terapij.«
Vsa skrb za Vida sloni na starših. Oče Danijel redno hodi v službo v Hočah, njegova mesečna plača med 700 in 800 evri pa pomeni vse družinske prejemke. Da bi se Natalija ob skrbi za Vida zaposlila, ne gre niti pomisliti. Za nego gibalno oviranega otroka je do januarja z odločbo CSD prejemala po 200 evrov na mesec, zdaj so ji znesek prepolovili: »Ker Vid ni gibalno napredoval, mi je ne bi smeli – a so jo.«
Za dodatne Vidove terapije – vodne, fizio- in delovne ter po metodi ABR, na konju in s Sončkovo kolonijo v Elerjih – porabijo med 200 in 300 evri na teden: »Zberemo jih s pomočjo dobrodelnih prireditev in plastičnih zamaškov. Za tono zamaškov, kolikor jih zberemo na dva meseca, dobimo 300 evrov. Dobrodelno pomoč za Vida bosta z vadbo, delavnicami in srečelovom na Valentinovo soboto, 14. februarja 2014, ob 9. uri dopoldne v Ljubljani na Dunajski 190 zbirala pilates center Tanergija in Špela dance center.«
Vidov zdravstveni in sploh življenjski napredek omogoča prav vsak dobrodelno zbrani evro. Če ga lahko prispevate, tudi vaš.