On je bojevnik, ki mu ni para. V karieri je staknil že precej grdih poškodb, a se je vedno zagrizen, trmast, fanatično predan vračal na veliko sceno tako v klubskem kot reprezentančnem dresu. Leta 2004 je kot 19-letnik osvojil srebrno kolajno na evropskem prvenstvu v Ljubljani, prvo za slovenski kolektivni šport na velikih tekmovanjih. Bil je odkritje turnirja, razglasili so ga za najboljše desno krilo. Tisto tekmovanje je pomenilo pravi zagon za njegovo kariero, tudi za slovenski rokomet. Naslednje leto je iz velenjskega Gorenja odšel v vrste nemškega velikana Kiela, kjer je bil štiri sezone eden ključnih igralcev. In vselej je bil na voljo slovenski izbrani vrsti. No, res je, enkrat je zavrnil povabilo, tako da ga nismo videli v svetem dresu na evropskem prvenstvu 2012 v Srbiji, saj je med drugim imel poln kufer prepogostih menjav selektorjev (šest različnih šefov med 2004. in 2012.). Vzel si je pravico do premora, razmisleka, kako naprej. Ni polovičar; ali si zraven stoodstotno ali pa je bolje, da te ni.
S severa Nemčije je odšel službovat na jug Francije, za Montpellier igra od leta 2009. Francija je postala tako rekoč njegova druga domovina, tam si je ustvaril družino, in v Parizu je kot kapetan slovenske reprezentance paradiral z bronasto kolajno. Trinajst let po tistem, ko je na veliki sceni nase opozoril rokometni svet. Za Vidom je velika kariera, a pri 32 letih še niti približno ne razmišlja o pokoju. Živi rokomet, za zajtrk, kosilo in večerjo. Zanj je pomembna kavica s soigralci tudi pred, recimo ji tako, nepomembno prvenstveno tekmo s klubom. In to deli na twitterju, da soigralci, prijatelji, navijači in drugi morebiti ne bi zaspali na lovorikah.
V reprezentančnem taboru je dočakal tudi svetovnega rokometnega zvezdnika iz nekih drugih časov, ki je skozi trenersko delo uveljavil svojevrsten slog vodenja. Tudi Kavtičnik, eden od članov stare garde, se je moral prilagoditi selektorju Veselinu Vujoviću. In hkrati je prevzel kapetansko vlogo od pet let starejšega Uroša Zormana, ki ni bil več v Vujovićevih načrtih. Povezal je mlade in stare, debitante in prekaljene ase, in spet prispeval svoj maksimum. Vse do poškodbe kolena v finišu zdaj že kultne tekme za tretje mesto proti Hrvatom. Vid Kavtičnik pooseblja značaj rokometne reprezentance, vedno je bil velik v zmagah in porazih. Tudi v tej evforiji ostaja preudaren, že kar preskromen. To je odlika največjih.