Vez med preteklostjo in sedanjostjo

»Med razmišljajočimi Bohinjci je že dolgo tlela želja, da se del novega znanja in dognanj z različnih področij narave in Bohinja ubesedi. Dodatna spodbuda sta bili 10-letnica delovanja Muzejskega društva Žiga Zois Bohinj in 20-letnica sodelovanja Bohinjcev v osamosvojitveni vojni. Člani muzejskega društva smo nameravali izdati manjšo brošuro s prispevki članov. Ko smo se o tem pogovarjali s predstavniki občine, so ti predlagali, naj dodamo tudi prispevke tistih ljudi, ki Bohinj poznajo in o njem pišejo. Ideja je bila dobrodošla in pred dvema letoma in pol smo začeli iskati sodelavce,« se spominja predsednik 40-članskega muzejskega društva in urednik Bohinjskega zbornika II, 71-letni upokojeni učitelj zgodovine Mišo Serajnik.

Tako je ob sodelovanju občine, muzejskega društva, Zavoda za pospeševanje turizma Turizem Bohinj, Gorenjskega muzeja Kranj in Triglavskega narodnega parka po 25 letih izšel drugi Bohinjski zbornik, ki na 180 straneh velikega formata prinaša 23 zanimivih prispevkov 21 avtorjev s področja geologije in flore, vsakdanjega in duhovnega življenja Bohinjcev ter o delovanju bohinjske teritorialne obrambe. Na začetku je Julijana Cundrič najprej obudila spomin na enega prvih članov muzejskega društva, literarnega zgodovinarja dr. Jožo Mahniča, ki je dal vedno vedeti, da so njegove korenine bohinjske, da je Bistričan, ki se rad vrača v svoj rojstni kraj.

Bohinjski ledenik, roža mogota, antični zvonček

Zatem je Jurij Kunaver odmrznil bohinjski ledenik, ki je bil največji in najdaljši na slovenskem ozemlju, Peter Skoberne je med Sotesko in Bogatinom ter Voglom in Triglavom nabral bohinjski šopek, v katerem samo v Bohinju skupaj rasteta bohinjska perunika in severna linejka, Marija Cvetek pa je v bohinjskem folklornem pripovedništvu ter literarnih delih Janeza Jalna in Janeza Mencingerja natrgala še druge cvetice, med katerimi izstopa triglavska roža, s starodavnim bohinjskim imenom roža mogota, ki je zrasla iz zlatorogove krvi. Marija Ogrin je med arheološkimi izkopavanji v vzhodnih Julijskih Alpah z najdenim bronastim antičnim zvončkom ob poti od Dednega polja proti Dolini Triglavskih jezer prepričljivo pocingljala, da so Bohinjci ondi pasli živino že pred približno 2000 leti, medtem ko se je Janez Bizjak dokopal do fragmetov žlindre, ki nakazujejo, da v bohinjskem visokogorju niso v 3000 letih le kopali železove rude, ampak so jo tudi talili in v dolino tovorili surovce.

Mišu Serajniku so urbarji izdali, da so v Nemškem Rovtu nekdaj pridelovali predvsem pšenico, mešano žito, lan, sir, ovce z jagnjeti in prašičke, franciscejski kataster pa natančno mejo te vaške skupnosti. Lojze Budkovič je skupaj s kaplanom iz Srednje vasi Ivanom Žanom 1872. neuspešno ustanavljal prvo gorsko društvo na našem ozemlju Triglavski prijatelj, Lucija Markelj Jensko je v Rodarjevi kolarski delavnici v Bohinjski Bistrici skoraj 50 let izdelovala smuči in sanke, Ivan Veber pa se je udeležil prvega smučarskega tečaja v Bohinju (1909), na katerem je učil tudi Rudolf Badjura, in prvega zimskega državnega prvenstva Kraljevine SHS v sankanju, drsanju, smučarskem teku in smučarskih skokih, v katerih je z rekordnim skokom devet metrov zmagal član ljubljanske Ilirije Jože Pogačar. Jože Kovač je nadrobil zanimivosti o slapovih, mlinih in žagah, starih poteh, planšarstvu, delu s konji in voli, pridelavi lanu in izdelavi cokel, Anja Korošec se je preizkusila v izdelovanju pip, saj se boji, da bi fajfarska obrt na Gorjušah, kljub skoraj 250-letni tradiciji in okoli 20 poznanim različnim tipom fajf, zamrla. Ivan Veber se je pridružil tudi bohinjskim raubšicem, ki so (še posebno v Stari Fužini in Studoru) v prvi polovici prejšnjega stoletja z divjim lovom skrbeli za znosno preživetje domačinov, medtem ko je Lojze Budkovič 1910. sodeloval še pri preselitvi gozdne uprave iz Radovljice v obnovljene prostore Zoisovega gradu v Bohinjski Bistrici.

Nikolaj Bernard, Agatha Christie, Frida in Egon Mihelič

Janez Pikon in Nataša Stare sta raziskala začetke bohinjske godbe na pihala pod vodstvom kovinarja Nikolaja Bernarda (1874) in prvega bohinjskega pevskega zbora (1854) oziroma sploh kulturnega društvenega delovanja Bohinjcev, Janez Vrečko se ob Prešernovem Krstu pri Savici ukvarja s Črtomirovim umikom v mistiko, ki mu je odprl novo pot do Bogomile, Janko Rožič pa poudarja, da so se v Bohinju zaradi odmaknjenosti, zgodovinskih posebnosti in bližine narave poleg starožitnih šeg ohranila tudi stara izročila in prostorska sporočila. Tomaž Budkovič je sledil ruskim vojnim ujetnikom, ki so jih tudi v Bohinju uporabili kot delovno silo avstro-ogrske vojske v zaledju soškega bojišča. Damir Globočnik je orisal slikarski opus v Bohinjski Bistrici rojenih slikarjev Albina Polajnarja in Janeza Ravnika, Urška Repinc se je spomnila bivanja slavne pisateljice Agathe Christie v Bohinju 1967., Joža Mihelič pa legendarnega bohinjskega učiteljskega para Fride in Egona Miheliča, ki nista bila le odlična, predana, vestna in inovativna šolnika, marveč tudi pomembna kulturnika, gornika in prijazna vaščana. Ob koncu je Janez Koselj popisal še delovanje teritorialne obrambe od 1968. do njene pomembne vloge v osamosvojitveni vojni na zgornjem Gorenjskem 1991.

Najnovejša bohinjska krajevna zgodovinska monografija, katere naslovnica prinaša tankočutno upodobitev Bohinjskega jezera akademskega slikarja Črtomira Freliha, je vsekakor izjemno bogat, pester in večinoma izviren prikaz dognanj raziskovalcev, ki so se z lektorico, prevajalko in uredniškim odborom v dobro Bohinjcem složno odpovedali plačilu. Pomen tega knjižnega dela, ki je na prodaj v prostorih Turizma Bohinj na Triglavski 23, je bohinjski župan Franc Kramar strnil takole: »Poznati okolje, kjer živimo in delamo, je temelj, na katerem uresničujemo svoje ideje in zamisli. Predstavlja vez med preteklostjo in sedanjostjo. Prepričan sem, da se bo ta vez z izidom zbornika še okrepila.«