Veverica kriva za grdo poškodbo Sreča

LJUBLJANA –Dolgoletna in izkušena svetovna popotnika Meta in Srečo Primon iz Ljubljane si niti v sanjah nista predstavljala, da bosta na popotovanju po Namibiji na južnem delu afriške celine priča dogodku, ki jima bo za vedno ostal v spominu in o katerem bosta govorila še kar nekaj let. Na tritedenski potep po drugi najredkeje naseljeni državi na svetu (samo za predstavo: ta ima toliko prebivalcev kot Slovenija, a je 40-krat večja od nje), ki je ime dobila po veliki puščavi Namib, sta se zakonca odpravila 28. aprila letos v družbi manjše skupine popotnikov. Po prihodu v glavno mesto Windhoek so najeli džipe, v katere so naložili šotore, spalke in hrano ter se v spremstvu fotografa Matjaža Intiharja odpeljali raziskovat lepote te afriške države. Prvi štirje dnevi popotovanja so potekali brez težav, saj so se med drugim ustavili v puščavi in se fotografirali na njenih čudovitih sipinah. Nato je prišel usodni večer, ko se je druščina v enem izmed dobro urejenih kampov v kraju Sesriem po napornem dnevu sproščala ob peki koruze, krompirja in klobasic. Družbo je, da bi odšel na stranišče, za kratek čas zapustil 62-letni Srečo, a očitno stopil v manjši rov in tako padel, da si je zlomil kolk.

»Za Sreča je bila usodna talna veverica,« v šali doda enako kot on stara Meta in nam pokaže fotografijo te ljubke živalce, ki je s kopanjem rovov Sreču očitno pokvarila dopust. »Zagrabil sem se za eno vejo. Kako sem do tistega drevesa prišel, nimam pojma. Nekako mi je uspelo še, da sem lahko vstal, se prijel za vejo in poklical Matjaža Intiharja, potem še ženo in rekel, pomagajte mi. Predvideval sem, da sem si zlomil kolk. Rekel sem, da nimam več veliko moči in da bom kmalu izgubil zavest. Prišel je kolega Roman, ki me je ujel, da nisem padel po tleh, in kaj se je potem dogajalo, ne vem več,« pripoveduje Srečo.

Najprej v ambulanto, nato v letalo

To še posebno dobro ve njegova žena, ki je takoj stopila v akcijo in poklicala hitro pomoč. Na kraj dogodka so prišli reševalci in Sreča z nosili odpeljali v bližnjo ambulanto, ki je po besedah sogovornice podobna našemu zdravstvenemu domu. Tam ga je zdravnica pregledala in se odločila, da bo čez noč ostal pri njih, Meta pa se je odpravila nazaj v šotor. Ves ta čas je bila v stiku z Zavarovalnico Triglav, saj je pred odhodom v Afriko tam sklenila zavarovanje za zdravstveno asistenco v tujini. Brez kakršnih koli težav je zavarovalnica zanj takoj uredila letalski prevoz v 300 kilometrov oddaljen Windhoek, kjer so ga oskrbeli v privatnem medicinskem centru.

»Da bi se lahko peljala z letalom, bi morala plačati 2500 evrov. A sem jim rekla, da toliko denarja pa nimam,« pripoveduje Meta in dodaja, da je s skupino nadaljevala pot vse do prvega mesta ob atlantski obali Swakopmund, kjer se je skupaj z domačinko Julio, ki jih je spremljala ves čas potovanja, odpravila z javnim prevozom v glavno mesto. »Vozili smo še okoli štiri ure. Ženska, ki je sedela poleg mene, je med vožnjo previjala otroka... Skratka, bila je velika dogodivščina. Rekla sem si, da je to Namibija malo drugače,« se spominja Meta, ki se je ob prihodu v glavno mesto države takoj odpeljala v bolnišnico k možu in se nastanila v enem izmed tamkajšnjih hotelov. »Moža sva šli naslednji dan spet pogledat in nato se je začelo. Najprej, kdo bo plačal operacijo? V administraciji sva z zdravnikom klicala zavarovalnico, ki je sporočila, da je cena posega okoli 4500 evrov. Potem sem morala čakati, da jih je zavarovalnica nazaj poklicala in da so se dogovorili,« pravi Meta in dodaja, da če bolnišnica ne bi imela sklenjene pogodbe s tujimi zavarovalnicami, bi morala vse plačati sama. Tako kot je morala za noč moževega bivanja v ambulanti v Sesriemu odšteti 120 ameriških dolarjev.

Brez denarja 
te ne operirajo

»Ko so me sprejeli v bolnišnico in ko so ugotovili, da moram iti na rentgen, je bilo prvo vprašanje, ali imam denar. Ko so me poslikali in ko sem prišel ven iz sobe, me je že čakala sestra z računom: ´Pengi, pengi!´ Ta je znašal 1100 njihovih dolarjev,« o tem, kako pomembno je, da imaš v takih primerih denar oziroma urejeno zavarovanje, pravi Srečo. Pozneje sta morala plačati še bergle in odšteti 750 namibijskih dolarjev za 500 metrov prevoza z reševalnim vozilom do rehabilitacijskega centra. Za predstavo: za en evro tam dobite 15 nambijskih dolarjev.

Meta je, potem ko je Srečo bival v rehabilitacijskem centru, zapustila prestolnico in se s taksijem, ki ji ga je uspelo s težavo najeti, odpeljala v 600 kilometrov oddaljeno mesto Kamanjab, kjer se je po slabih petih urah vožnje pridružila skupini in bila z njo do 16. maja, ko se je potovanje končalo. Skupaj s Srečem sta z letalom zapustila državo, a s to razliko, da je on lahko na stroške zavarovalnice letel v poslovnem razredu, kjer, kot pravi, so ga razvajali tudi s šampanjcem. Velik ljubitelj fotografije, ki bo konec leta postal upokojenec, ne more pozabiti, kako dobro in na tako visokem nivoju so zanj skrbeli v bolnišnici v Windhoeku.

»To je noro dobra bolnišnica. Klinični center se lahko desetkrat skrije. Bil sem sam v sobi, vsaka soba je imela svoj televizor,« se spominja in dodaja, da je bilo zanj zelo dobro poskrbljeno tudi v rehabilitacijskem centru. »Imel sem fizioterapijo vsak dan po uro in pol do dve uri, če sem hotel z berglami trenirati, sem le poklical sestro in me je brez problemov spremljala,« pove Srečo. Po izračunih njegove žene so celotna operacija, rehabilitacija in prevoz v domovino zavarovalnico na koncu stali 25.000 evrov. Devetindvajset evrov, kolikor sta odštela za družinsko zavarovanje v primeru nesreče v tujini, ki obsega zavarovanje do višine 25.000 evrov, je zares zanemarljiv znesek.

Meta, ki skupaj z možem ne more prehvaliti hitre odzivnosti zavarovalnice, pravi, da bi bilo dobro, če bi zavarovanje krilo tudi stroške asistence spremljevalca. Ta, če v takšnih primerih nima denarja, zelo težko pomaga svojcu, saj mora za vse, od prevoza do telefonskih klicev, plačati iz lastnega žepa. A, ne glede na to Primonova, ki sta obiskala številne države po svetu, od Filipinov do Kenije in Tanzanije, se že ozirata v prihodnost in že nestrpno čakata na konec letošnjega leta, ko bosta 40 let poroke praznovala na Tajskem.