Kako je na morju ob konicah dolgih vročih poletij? Kakor kje, vendar je na barkah drugače kot na kopnem, na obali. Eno je čofotati v bazenu, zalivčku ali plaži, do katerih ste se privlekli peš ali z avtom, drugo pa živeti v hiši na vodi. Barko, privezano v marini, prizadenejo vse kopenske tegobe, ki jih zakuhata sonce in njegova vročina, celo več, na njej je vse še hujše, saj ima komaj kakšno toplotno izolacijo, stene iz poliestra kljub običajno beli barvi ne zaležejo veliko in tudi vse tiste tende, senčniki se žarkom težko upirajo.
Včasih je ponoči tako vroče, da ljudje spijo kar na krovu, na palubi, to so pač radosti mornarskega življenja. Nekaj popolnoma drugega je na motornih jahtah, ki so dovolj velike in dovolj drage, da so jih opremili s klimatskimi napravami. Punce tam notri se niti ob najhujših naporih ne orosijo niti s pol kaplje znoja, a to kljub vsemu ni tisto pravo. Barka vendar ni hladilnica eksotičnega sadja.
Na jadrnici, ki pelje, je tudi v najhujših vročinah vse drugače. Plovba ustvarja veter, veter je tudi sam po sebi, naredi ga isto sonce, ki kuri kot v peči, veter je pogonski motor. In če se premikamo oziroma to namesto nas počne jadrnica, nam razgaljeno telo obliva tok zraka. Premikanje je veter, veter je premikanje. Jadra, postavljena v veter, ga celo usmerjajo. Kako čudovito.
Pekel, mokra nebesa, dvakrat žgani pekel
Zato je 35 stopinj Celzija na morju samo streljaj od kopnega nekaj povsem drugega kot 35 stopinj v portoroški marini, ki je nedvomno zelo spodobna predstavnica svoje vrste. Vročina na barkah je obvladljiva tudi zaradi postankov na sidru, ko vsi poskačejo v morje. Spomini, sporočila in fotografije na elektroniki so polni odtisov in vtisov o kopanju na seksi prodnatih plažah na zahodni obali Cresa. S čolni so lahko dosegljive, po kopnem med skalovjem, po kozji stezici na 40 stopinjah nagiba in na 50 stopinjah Celzija na soncu pa lezeš uro dol in dve nazaj. Navzdol pekel, ob morju nebesa, nazaj dvakrat žgani pekel.
Pravijo, da sredozemske civilizacije nikoli ne bi bilo, če ne bi bilo termičnih vetrov stabilnega vremena, ki blažijo neznosno poletno vročino. Poleti sta to pri nas maestral in nočnik. Maestral vzdolž jadranske obale okrepijo še etezije, zračni tokovi, ki nastanejo zaradi razlike zračnega tlaka med azorskim anticiklonom in arabskim ciklonom. Zadeva je učena samo na videz, ni nam treba vedeti za njeno fiziko, je pa trajna, povsem oprijemljiva in koristna, ohlaja vroče poletje, prinaša nam zrak, ohlajen na površini morja, ki je hladnejše od razbeljene obale. Ponoči se prebudi nočnik, burin, veter, ki proti jutru piha z ohlajene obale proti toplemu morju. Krog je sklenjen in popoln. Življenje postane znosno.
Ponoči ga nadomešča blagodejni burin
Maestral je graditelj, arhitekt starih primorskih obmorskih mest in naselij. Ljudje so ulice odpirali, postavljali v smeri maestrala, ki je tudi pot nočnega burina. Sveži dihi vetra so se nemoteno razlivali po mestu in hladili ljudi, živali in bogove. Klasičen primer takšne gradnje je staro mestno jedro Korčule, menda rojstnega mesta popotnika Marka Pola. Nekateri celo trdijo, pod vplivom vremenskih sprememb vedno bolj prepričljivo, da sredozemske civilizacije z njenimi dobrimi in slabimi dosežki brez osvežujočih vetrov z morja ne bi bilo, vsaj ne v obliki, ki jo poznamo.
Pričakati maestral na morju je vsakokrat poseben dogodek. V jutru se burin s kopnega poleže, morje postane gladko kot olje. Okoli desete ure pa zagledaš na morskem obzorju tanko modro črto nakodranega morja, ki se približuje. Valčke, ki postajajo večji in večji, je naredil maestral, božanski veter z morja. Pozno popoldne in v stabilnem vremenu doseže maestral na južnem Jadranu, še posebno v prelivih v njegovi smeri, med otoki, ki ga stisnejo in pospešijo do kar spodobnih hitrosti, moč in hitrost za skrajšavo jader. Če poenostavim in da bo vsem jasno kot poletno nebo, to je tisti veter, zaradi katerega je Bol s svojim peščenim rtom sanjski cilj jadralcev na deski iz vse Evrope. Vsaj bil je. Svet je tako majhen, da mojstri in nemojstri deske vedo za vsako dobro progo vetra kjer koli na planetu.
Priden le od desetih do šestih Maestral je predvsem poletni veter, piha ob obali, ob zelo ugodnem reliefu seže največ 20 kilometrov v notranjost. Je plitek, do 300 metrov višine. Prebudi se okoli desetih, ob dveh je najmočnejši, utihne, umiri se okoli šestih popoldne, vedno pred sončnim zahodom. Maestral je najbolj pohleven v Tržaškem zalivu, proti jugu se krepi in narašča, v Otrantskih vratih lahko doseže viharne hitrosti, občutno dvigne tudi morje, valove. Maestral čez dan menja smer v desno, pravimo, da hodi za soncem. Pogosto ga spremljajo kumulusi, oblaki lepega vremena. |