TRNJE – Njegov oče se je rodil leta 1966, ime mu je bilo Hedinn. Njegova mama Kolla je bila malce mlajša. Rojena leta 1971 je bila tudi ena prvih, ki so jih iz rodne Islandije uvozili v Avstrijo. Doživela je častitljivih 38 let.
Čeprav je bilo okoli poldneva in se je sonce jasno bližalo zenitu, so bile travne bilke še zmeraj sočne. Na pašniku sredi Pivške doline smo opazili četvero islandskih konj, ki so se brezskrbno pasli. Med predstavniki ene najstarejših čistokrvnih konjskih pasem – v zadnjih tisoč letih so jo redili in razvijali brez križanja z drugimi – se je eden držal nekolikanj zase, in prav ta je bil tisti, ki smo ga iskali. Iskali smo namreč najstarejšega na Slovenskem.
Našli smo ga pri Pavšičevih v vasici Trnje, le streljaj od Pivke. Ime mu je Kátur (po islandsko Kautur) in bo praznoval 37. rojstni dan – v njegovem rojstnem listu piše, da je bil povržen 9. junija 1979. Da bi dosegel starost svoje matere Kolle, mu torej manjka le še slabo leto dni.
Katur v prevodu pomeni veseljak – prav vsi islandski konji morajo imeti islandska imena –, rojen je bil na avstrijskem Štajerskem v Semriachu pri rejki Gerlinde Matschy. Pri šestih letih so žrebca, ki ima prav tako svoje potomce, kastrirali. V Slovenijo je prišel leta 1994, v času, ko sta se Lise Pedersen Pavšič in njen mož Zvone začela vse resneje ukvarjati s konji.
Sto štiriinštirideset križev!
Lise, po rodu iz Danske, je imela svojega šetlandskega ponija že pri sedmih letih, Koprčan Zvone, prej uspešen glasbenik, se je v konje zaljubil, ko je v Lipici obiskoval jahalno šolo; tam sta spoznala Avstrijko, živečo v Selcah pri Pivki, Giselo Ross Pantelič in od nje kupila takrat 15-letnega rjavca.
Že leto prej sta postala soustanovitelja Društva rejcev islandskih konj Slovenije, opravila izpit inštruktorja jahanja, Zvone je postal še športni sodnik, za islandske konje. Vse odtlej se posvečata izključno tej pasmi. Na svojem prečudovitem posestvu v Trnju, kamor sta se preselila pred 16 leti, imata že 22 islandcev.
Med njimi je seveda Katur, po naših podatkih najstarejši konj pri nas. Zanj pravita, da se mu v njegovem življenju ni zgodilo prav nič hudega, in to je bistvenega pomena za to, da Kauti, kot ga kličejo, doživlja tako zavidljivo starost.
Vseskozi je namreč bival med dobrimi in ljubečimi rejci, bil vselej obkrožen z ljudmi, konji in drugimi živalmi, živel kot gospod. »Prav vidi se,« je v tistem žareče izrekla Lise, »njegovo življenje je dejansko gosposko, preplavljeno s samimi dobrimi spomini, brez vsakih travm in stresa.« Zatem pa še: »No, malce se že pozna, saj ne nazadnje šteje že 144 človeških križev!« (Da dobimo človeška leta, moramo konjska pomnožiti s štiri.)
»Njegov hrbet in mišice resda niso več takšni, kot so bili, zaradi paradontoze tudi prednjih zob več nima,« je pristavil Zvone, vendar mahoma dodal, da je prepričan, da je Kauti še vedno dovolj močan in sposoben zdržati težo kakšnega otroka, kar je pri ježi redno počel še pred petimi leti. Zdaj pa ima zvesto prijateljico, domačinko Niko, ki ga čisti in trikrat na teden popelje na sprehod.
Pri Pavšičevih je dobil resnično najboljše možne razmere, ki so potrebne za tako visoko – konjsko starost. Njihov odnos do živali je namreč neprecenljiv.
Islandec, ki poleg klasičnih korakov, kasa in galopa zmore še tölt in pas, živi dlje kot drugi konji. Njihova normalna življenjska doba je med 25 in 28 leti. Da pa lahko takšen konj živi dolgo kot Katur, je odvisno seveda še od marsičesa. Lise predobro ve, kaj konju zmanjšuje življenjsko dobo: »Če je bil prehitro ujahan, če je bil preforsiran za tekmovanja, če je nosil pretežek tovor ali je bila uporabljena napačna oprema, če ni bil pravilno krmljen, ker je konj strašansko občutljivo bitje tudi ne sme bivati v prevlažnem prostoru, prav tako ne s kravami, vse to in še več!«
Ni vrnitve
Glede na to, da so islandski konji ena najbolj čistokrvnih pasem, se (tudi) v Katurjevih genih skriva mogočna nordijska preteklost, saj je bil sprva potomec, kot vse kaže, majhnih norveških fjordskih konj, s pomočjo katerih so začeli Vikingi v 9. stoletju kot prvi poseljevati Islandijo. Tja so jih pripeljali na ozkih lesenih ladjah, ki niso zagotavljale veliko udobja niti za ljudi, kaj šele za tako velike živali. Mnoge seveda niso preživele potovanja. Le tiste najbolj zdrave in trdožive so lahko po več tednov dolgi plovbi po razburkanem in mrzlem Severnem morju stopile na južno islandsko obalo. Evolucija je potem poskrbela, da so preživeli le najboljši, te pa bi kmalu uničila kuga, ki je na Islandiji razsajala v 12. in 13. stoletju; skoraj vse živali so poginile zaradi nje. Zato so prepovedali sleherni uvoz konj s celine. Ta velja še danes. Islandski konj je prav zaradi tega dobil sloves najčistejše avtohtone pasme na svetu. »Ko enkrat konj zapusti Islandijo, se ne sme več vrniti!« nas je podučila Lise in še enkrat več ljubeče pogladila svojega in že malce osivelega rjavca, zares konjskega metuzalema, kakršnemu pri nas menda ni para.
| Kaj pa na svetu? »Tulle, s katero se druživa že 34 let, danes praznuje 55. rojstni dan!« je leta 1952 pripovedoval 81-letni Danec Andreas Larsen. Ob njem je bila islandka, ki jo je dobil, ko ji je bilo 21 let. Ves ta čas mu je pomagala pri kmetovanju in prodaji pridelkov. Tulle menda ni bila nikoli bolna. Umrla je dve leti pozneje, stara neverjetnih 57 let. Časnik Berlingske je 28. avgusta 1954 objavil žalostno vest: »Umrla je Tulle, najstarejši konj na svetu!« |
Kaj pa na svetu?
»Tulle, s katero se druživa že 34 let, danes praznuje 55. rojstni dan!« je leta 1952 pripovedoval 81-letni Danec Andreas Larsen. Ob njem je bila islandka, ki jo je dobil, ko ji je bilo 21 let. Ves ta čas mu je pomagala pri kmetovanju in prodaji pridelkov. Tulle menda ni bila nikoli bolna. Umrla je dve leti pozneje, stara neverjetnih 57 let. Časnik Berlingske je 28. avgusta 1954 objavil žalostno vest: »Umrla je Tulle, najstarejši konj na svetu!«
