Veselil se je že otrok, a ju ne bo dobil nazaj

MARIBOR – Farsa dveh mladoletnih otrok iz Poljčan, ki sta najprej pod pretvezo romala v rejništvo, nato pa bila brez dovoljenja staršev še posvojena, dobiva nove razsežnosti. Oče Igor Valant, ki se je medtem preselil v Maribor in si dostojno uredil življenje, po vseh letih še vedno ni videl svojega sina in hčerke. Čeprav je bilo med inšpekcijskim nadzorom ugotovljeno, da je bila med postopkom storjena vrsta nepravilnosti, se zadeva v zadnjih dveh mesecih, odkar je inšpektorica za socialne zadeve Stanka Tutta z inšpektorata za delo izdala sklep in celo predlagala razveljavitev posvojitve, ni premaknila z mrtve točke.

Postopki se vlečejo kot jara kača, čeprav naj bi bili v zadevah, ko so v igri pravice mladoletnih otrok, pomembni dnevi, če ne celo ure. »Predlog za razveljavitev posvojitve je romal na ministrstvo za delo, družino in socialne razmere. Tik po novem letu sem klical na ministrstvo in dobil nezainteresiran odgovor, da so obravnavano zadevo prejeli. Sledila je šokantna podrobnost, saj naj bi bili papirji v škatli, vendar jim škatle doslej še ni uspelo odpreti,« nam je razlagal Igor Valant.

Ko se je že veselil, da bo znova tudi na papirju oče obeh otrok, pa je iz Ljubljane prišla presenetljiva novica. Center za socialno delo Žalec, pri katerem je inšpektorica našla kup nepravilnosti, se je na odločbo pritožil in uspelo mu je. Celo tako daleč, da se inšpekcijski nadzor ustavi in se vsi ukrepi, med drugim razveljavitev sporne posvojitve, odpravijo. Nerazumljivo, ko pa je bilo tudi otrokoma rečeno, da se bosta verjetno spet znašla pri enem od bioloških staršev. Pa saj otroci vendar niso štruca kruha, da bi jih bilo mogoče navajati danes na eno dejstvo, jutri na drugo.

Doma le ob vikendih

Razveljavitev posvojitve bi bila za Igorja Valanta izjemnega pomena, saj želi, da bi njegova hčerka in sin preostanek otroštva preživela pri njem: »To je bil moj cilj, saj imam zdaj streho nad glavo, urejeno stanovanje sredi Maribora pa tudi finančno sem preskrbljen.« Istočasno nam je dejal, da je sin kmalu po posvojitvi pristal v prevzgojnem zavodu v Slovenski Bistrici. Tudi ko se ob vikendih vrača domov, naj ne bi bil pod kontrolo posvojiteljev, ampak naj bi večino časa preživel pri sosedih. »Med postopkom se je venomer poudarjalo, da bi imela sprememba okolja za otroka negativne posledice. A selitev v prevzgojni zavod pa ne pušča negativnih posledic?« Ker je vsa leta s centrom za socialno delo bil boj kot z mlini na veter, si je Valant najel pomoč, odvetniško družbo Maček iz Celja. V igro je vključil tudi varuha za človekove pravice, ki je medtem že obiskal sporni center za socialne zadeve v Žalcu. Toda prav veliko ni premaknil. Izvedeli smo, da so v centru prepričani, da so vse postopke vodili v skladu z zakonom. Zato so se na odločbo, ki jim jo je izdala inšpektorica Stanka Tutta, pritožili in se z njeno vsebino ne strinjajo. Inšpektorica jim je očitala kup nestrokovnosti in nezakonitosti, istočasno pa predlagala, da gre razmisliti o razveljavitvi posvojitve. Slednje je center upošteval, začel postopek za razveljavitev, zadevo pa poslal v odločanje na ministrstvo za delo, družino in socialne razmere, kjer so sprejeli škandalozno odločitev.

Nič stikov

Kalvarija Igorja Valanta v borbi za svoja otroka je neverjetna. Ostal je brez vsega, kar mu je bilo drago, brez partnerice, brez otrok, povrhu pa je moral zaradi neizprosne borbe za svoja otroka še za rešetke. Zgodba se je začela pred devetimi leti, ko se jima je z nekdanjo partnerico rodila hčerka in leto zatem še sin. Kazalo je na popolno družino, a se je zalomilo. Ker Valant z že pokojnimi starši ni imel vzornega odnosa, sta si s partnerico začela obnavljati staro hišo sredi Poljčan. Ker je obnova potekala počasi, sta spoznala, da ni primerno, da bi otroka prebivala pri njiju, saj so bile razmere za bivanje kot na gradbišču.

Na misel jima je prišel plan, ki sta ga kmalu obžalovala. Otroka sta zaupala v vzgojo prijateljem, sosedom, ki so jih velikokrat obiskovali in si med seboj tudi zaupali. Toda zgodilo se je povsem drugače, kot so si zamislili. Sosedi so od Igorja Valanta iz meseca v mesec v zameno za njuno vzgojo zahtevali več denarja. Zato sta Valant in njegova partnerica privolila v to, da ju sosedom zaupata v rejništvo. »Tako je za otroka plačevala država. Soseda sta bila oba brez redne zaposlitve in s tem denarjem sta se preživljala,« doda Valant. Toda izkazano zaupanje se je izjalovilo, komaj je bilo podpisano rejništvo, so stiki med biološkimi starši in otrokoma postajali vse redkejši, dokler niso povsem ugasnili.

Sporni dedek

»S tem, da se stiki odvijajo v bližnji gostilni, se nisem strinjal. Povsem utrgalo pa se mi je, ko sem izvedel, da moja otroka obiskuje tudi moj oče. Ta ima zajetno kartoteko, saj je bil ne nazadnje pravnomočno obsojen zaradi spolne zlorabe moje sestre. Imel sem kopico pripomb, ki so se končale s tem, da mi je mati rejnice ustno izdala prepoved, da bi se njihovi hiši približeval na manj kot 500 metrov. To je sodu izbilo dno,« pravi Valant. Takrat je naredil verjetno največjo napako svojega življenja. Rejnici in njeni materi je pod nos zabrusil, da bo na Hrvaškem poiskal plačance in da bo otroka odpeljal. Bil je obsojen in moral je za pet mesecev za rešetke.

Kmalu po oddaji otrok v rejništvo je razpadla tudi zveza med Igorjem Valantom in mamo obeh otrok. Ker so stiki z njima potekali v gostinskih lokalih, se jih Valant ni udeleževal, medtem ko je njegova nekdanja partnerica to prakso hitro opustila. Vse je kazalo, kot da se ne zanimata za svoj naraščaj, a ni bilo tako. Zgodba se je začela še dodatno zapletati, ko so na centru za socialno delo najverjetneje, tako sklepa Valant, ponaredili dokumente, v katerih je pisalo, da naj bi se starši pogojno strinjali s tem, da rejnika njuna otroka tudi posvojita. Da je z dokumentom nekaj narobe, je razbrati že na prvi pogled. Tako naj bi Valant in nekdanja partnerica pred delavcem centra govorila povsem identične besede. Dodatno pa dvom o pristnosti potrjuje tudi, da sta na dveh identičnih dokumentih dva različna podpisa. »Enkrat Igor V. in drugič Valant Igor. A niti eden ni moj avtogram,« je povsem zgrožen Igor Valant.

Prav slednja izjava, da se strinjata s posvojitvijo, je bil povod za dokončno posvojitev dekleta in fanta. Četudi je s papirjev razbrati, da je takratna rejnica delavcem na centru razlagala, da bi najraje posvojila najprej enega in šele nato drugega, saj naj bi bila preveč obremenjena, so njene prošnje naletele na gluha ušesa. Razvidno je, da bi zaradi rejniške dotacije rada imela oba le v rejništvu, če pa že, potem bi posvojila le deklico. A se je posvojitev obeh 2010. vendarle izvedla. Kar pa je Igor Valant izvedel šele leto dni pozneje, ko mu je skrivnost izdala njegova nekdanja partnerica: »Ko mi je povedala, da sta otroka posvojena, sem padel od nesreče. Še danes mi je težko govoriti o tem.«