Slovenci si dela prost dan vzamemo na dan smrti pesnika Franceta Prešerna, kar veliko pove o življenjski energiji in optimističnosti vizij naše države, ampak vsaj v Ljubljani ga počastimo tudi ob njegovem rojstnem dnevu. Ta je danes, star bi bil 214 let, in tradicionalno na ta dan se bodo v prestolnici prižgale praznične lučke.
Moji spomini na veseli december segajo v osnovnošolska leta, ko sem si na štantu na Čopovi kupil Porentov ruzak, takrat pojem kakovosti, za katerega sem trdo šparal žepnino, seveda še v dinarjih, in sem potem z njim frajaril na taborniških izletih. Temnozelen je bil, z dvema velikima stranskima žepoma in mehko oblazinjenima naramnicama. Ko sem malo odrasel, na stojnicah nisem več delal tako velikih šopingov, srednješolci in pozneje študentje smo se tam raje greli ob kuhančkih in medicah. Bilo je pa vedno fino. Takratno razpoloženje lahko opišem z eno samo besedo: brezskrbno. To so bili še časi, ko so naši starši praviloma imeli službe, ko se je poletne dopuste praviloma preživljalo na morju in tudi smučanje ni postajalo privilegij premožnih.
Od takrat se je staro mestno jedro polepšalo in decembrska osvetlitev je iz leta v leto bolj spektakularna. Blišča je več, ampak bede tudi. Služb ni, mladi nimajo perspektive, država dela proti svojim državljanom in ne zanje, Slovenci pa res nismo (več) dunajski služabniki in kočijaži, kot nas je pred dobrimi dvajsetimi leti opisal frontman Riblje čorbe Bora Đorđević, ampak bruseljski ali, še bolje, berlinski. Gospodarske napovedi so presenetljivo dobre, vendar zaradi odločitev, sprejetih v časih čakanja na novo vlado. Torej, ko vlade sploh nismo imeli, če izvzamemo Alenkino opravljanje tekočih poslov.
Brezskrbnosti, skratka, že dolgo ni več. December je kolikor toliko vesel izključno zaradi druženja prijateljev in družinskega obdarovanja, naj bo za katoliški božič ali komunista dedka Mraza. Vsaj tega nam ne more nihče vzeti.
