Pred dvema letoma bi na tem mestu verjetno pisali zgodbo o uspešnem čistilnem servisu, ki ga vodi Gregor Selak, 25-letnik, ki rad tudi pleza. Danes pa je to zgodba o dve leti starejšem Gregorju, ki ga življenje preizkuša, a ima v dnevni sobi razobešeno bronasto medaljo s svetovnega prvenstva v paraplezanju. »Kaj delam, kaj počnem? Varčujem moči, da lahko plezam. Z ženo imava tudi psa, sicer pa bolj počivam,« pove Gregor, ki prihaja iz Škofje Loke. Na nedavnem svetovnem prvenstvu v športnem plezanju se je zavihtel na tretje mesto. Morda bi bil še kakšno mesto višje, pa ni šlo. »Po prvem dnevu sem bil že tako utrujen, po drugem pa sploh. Tretji dan nisem mogel nič,« nam prizna, ko se spominja nastopov v Parizu, ki je gostil svetovno elito.
Niso ga jemali resno
»Plezanje imam zelo rad. Po navadi treniram uro na dan. A mi to pobere toliko moči, da potem dan, dva preprosto le počivam,« nadaljuje Gregor, ki je pred dvema letoma zbolel za multiplo sklerozo. To je kronična avtoimuna vnetna bolezen, ki prizadene osrednje živčevje. V samem procesu in napredku bolezni propadajo predvsem ovojnice živčnih vlaken zaradi poškodb in izgube mielina. Bolezen se po zadnjih podatkih pogosteje pojavlja pri ženskah.
»Noge so mi začele odpovedovati, opotekal sem se. Sprva sem menil, da je za vse kriva utrujenost. A težave kar niso in niso hotele izginiti,« se spominja leta 2014 in problemov, ki so mu življenje obrnili na glavo. Bil je podjetnik, vodil je čistilni servis, zdaj je že več kot leto dni na bolniškem dopustu. Pričakovati je, da ga bodo kmalu tudi upokojili. Tako ne more delati.
»Iskreno povedano – ko sem izvedel za diagnozo, se mi je podrl svet. Do takrat sem bil zelo aktiven na vseh področjih. Potem pa čez noč nisem mogel nič. Spraševal sem se, zakaj jaz. Zdravniki ne vedo, zakaj se to zgodi. Težko je bilo. Sprva sem bil na nevrološki kliniki pri zdravnikih, ki so mi rekli, naj bom doma in naj ležim, da se mi ne bo kaj zgodilo. A to ležanje me je ubijalo, ne se šaliti z mano, sem odkrito dejal zdravnikom, ki so me očitno jemali neresno. Ko so uvideli, da imam resne težave, je bilo drugače. Uspelo jim je, da so me po letu dni spet spravili na noge,« se spominja bitk, ki jih je bojeval.
Ne pije, ne kadi
Danes? Vesel je, ker lahko hodi. Težave z ravnotežjem so ostale. Ko je precej utrujen, eno nogo vleče za sabo. »Bistveno je, da se lahko premikam,« je hvaležen za drobne stvari. Opustil je kajenje in alkohol. A bolezen je neozdravljiva. V zadnjih letih stroka stavi na biološka zdravila, ki jih jemlje tudi Selak. Enkrat na mesec prihaja na nevrološko kliniko, kjer po infuziji prejme zdravilo, ki krepi imunski sistem in mielinsko ovojnico. Kako bodo zdravila uspešna, ne ve nihče.
»Zdravemu človeku je vse samoumevno. Sam pa sem v situaciji, v kateri sem hvaležen za vsak trenutek, za vsako doživetje.« Vesel je, ker ni sam. »Z ženo Dašo sva poročena dve leti. Od samega začetka mojih težav mi stoji ob strani. Skozi vse je šla z mano. Nič nisem mogel, ona pa me je prenašala, gledala in bila z mano. Izjemna in neverjetna je, za vse sem ji zelo hvaležen,« izpove svojo ljubezen in hvaležnost ženi, sicer someščanki, ki jo je spoznal na morju. Družbo jima dela še psiček Hugo.
Včasih se oglasi kdo, ki mu ni jasno: Grega, tako bolan, pleza pa lahko. »Mojemu nevrologu, pri njem sem enkrat na mesec, sem omenil, da plezam. Pritrdil mi je in dejal, da sicer ni dokazano, a menda ravno plezanje pomaga bolnikom z multiplo sklerozo,« pove Grega in pristavi, da je tudi svoje zdravnike obvestil o tem, da se poda v steno in pleza. Da takoj razčistimo: bilo bi smešno in tragično, če bi Gregi kdo metal pod nos, češ, pleza lahko, delati pa ne more. Pleza zato, ker je to del terapije. »Saj vam ne morem opisati občutkov, ki jih imam med plezanjem. Res uživam, prija mi, predvsem pa se počutim koristnega,« še izvemo od Selaka.
Občutek za plezanje ostane
Gregor je bil tudi slovenski mladinski reprezentant. V začetku letošnjega leta (po novi dozi zdravil se mu je povrnilo nekaj moči) je poiskal Jurija Ravnika iz Kranja, ki mu je ponudil strokovno pomoč in plezalno steno, skupaj pa sta skovala bronasto medaljo. »Slišal sem, da so tudi za nas organizirana tekmovanja. Zato sem se odpravil do Jurija, ki mi je v veliko pomoč. On je ta, ki najde kakšnega sponzorja, da lahko jaz in Tanja Glušič tekmujeva,« pohvalno Gregor govori o svojem mentorju.
Selak je hitro pokazal, da je občutek za plezanje ostal. Na uvodni tekmi v Italiji je zmagal, na drugi v Avstriji je bil srebrn. Moral bi še na tekmo v Anglijo, a ni bilo denarja. Ker je paraplezanje v Sloveniji še v povojih, vse stroške tekmovalci krijejo sami. Gregor verjame, da bo v prihodnje več posluha pri Planinski zvezi Slovenije in Zvezi za šport invalidov Slovenije. Veliko je vložil v ta odmeven uspeh. Leta 2020 pa bi rad nastopil na paraolimpijskih igrah.
| Kaj o Gregorju pravi trener Jurij Ravnik »Poznava se že dolgo, še od takrat, ko je bil še zdrav. Sodelujeva pa, odkar se je odločil, da bo tekmoval kot paraplezalec. Na začetku je hodil na trening na mojo umetno steno, od tam je šlo pa naprej.« Treningi so različni in odvisni od tega, v katerem delu sezone smo. Najbolj intenzivno so trenirali pred Parizom: s Tanjo enkrat na teden, z Gregom pa tudi po trikrat, vendar krajše treninge (delata pa tudi individualno). Trenutno ima Grega malo več poudarka v skali, kjer najbolj uživa, saj nekaj časa ne bo tekem. Redne treninge imajo tudi v Plezalnem centru Ljubljana, ki jih prijazno podpira. Jurij Ravnik pravi, da je Gregor eden največjih mladinskih talentov, ima odlično bazo tehnike, je precej gibljiv in močan. Poleg veliko treninga je tudi precej izkušen kot tekmovalec. In zelo rad pleza. Ima tekmovalne izkušnje, kar je za psiho pri tekmovanju zelo pomembno, zna trenirati, pozna svoje telo in je tehnično zelo dobro podkovan. Z vso to podlago se predvsem prilagaja bolezni, kolikor mu fizično stanje omogoča. Mora pa biti še bolj discipliniran, pojasnjuje Ravnik. »Na splošno šport invalidov kaže, zakaj nas šport povezuje in navdihuje. Še posebno ko odlične rezultate dosegajo ljudje, ki imajo različne omejitve in ki nam pokažejo, da je moč volje in duha ter ljubezen do aktivnosti še vedno tisti odločilni element za uspeh. Po eni strani so lahko motiv za vse zdrave ljudi, ki tako hitro radi iščejo izgovore, po drugi pa še bolj za invalide same, da vidijo, kaj vse zmorejo,« sklene Jurij Ravnik. »Sem v situaciji, v kateri sem hvaležen za vsak trenutek, za vsako doživetje.« |
