Z Jakom Vinškom ni najlažje najti prostega popoldneva. »Uh, konec tedna sem bil na Floridi, prej sem prišel iz Philadelphie, jutri sem ves dan v studiu, potem grem na letališče in Los Angeles ...« je opisal enega od delovnih tednov za sabo in pred sabo. Mlad slovenski fotograf si na enem najbolj trdih delovnih trgov utira pot proti vrhu. »Treba je biti drzen, si upati tvegati. Potem si tudi nagrajen,« pravi.
Lagrangovo vabilo v New York
Pot k fotografiranju je bila skoraj samoumevna, njegov oče je bil namreč navdušen amaterski fotograf, ki je sina hitro vpeljal v skrivnosti leč in svetlobe. »Pri enajstih mi je v roke dal staro praktiko, naučil me je osnovnih pravil, sorodniki pa so vedeli, da bom vedno vesel rolice novega filma,« se spominja začetkov. Med počitnicami pred srednjo šolo mu je fotoreporter Zoran Vogrinčič, ki je bil ravno na dopustu, naročil, naj namesto njega posname tri fotografije za Našo ženo. Zaslužil je prvih 15.000 tolarjev in srednjo šolo preživel kot njihov honorarni sodelavec. Študentsko življenje je trajalo tri predavanja na naravoslovnotehniški fakulteti. Ko ga je Vogrinčič spet poklical in ga poslal na prizorišče potresa v Posočju, se ni več vrnil.
»Šlo mi je zelo dobro, kljub temu pa sem si želel v tujino, najprej v Avstralijo, kjer živi moj bratranec.« Dvakrat je bil že skoraj odločen, a se je obakrat zaljubil in ostal doma. Bratranec se je med obiskom Evrope ustavil v Budimpešti, od koder je v Slovenijo prišel z naslovom nekega ameriškega fotografskega producenta. »Pisal sem mu šele tri leta pozneje, toda končalo se je tako, da sem delal za znanega fotografa Frederica Lagranga, ko je pri nas fotografiral za modno znamko Anthropologie. Odlično sva se razumela.« Celo tako dobro, da ga je povabil v New York, naj mu pride pomagat pri delu. Nekaj časa je tehtal finančno varnost Slovenije in izziv Amerike, nato pa je zgrabil kovčke.
Zahtevna selekcija
»New York je ... hmm ... Hodiš po ulici in vidiš Terryja Richardsona (znani ameriški modni fotograf), kako kadi. Ali pa delaš v studiu, ki je v isti stavbi kot še deset drugih, polnih fotografske smetane. Priča si eni najboljših fotografskih produkcij na svetu. Tukaj je lažje verjeti v sanje.« Letos se želi iz asistentske vloge preleviti v glavnega fotografa. Pravi, da je najboljše oglaševanje reklama od ust do ust. »Če si dobro opravil delo in si profesionalen ter odgovoren, te bodo vedno pohvalili in priporočili drugim. Celo tvoji kolegi fotografi, kar pri nas ni ravno običajno.«
Za uspeh se je treba potruditi. Delovna viza ni poceni (nekaj tisoč dolarjev), pa kup dokumentov je treba urediti, najti agenta, dobiti 12 priporočil ... »Selekcija je zahtevna, če ne bi bila, bi bilo tukaj vsaj še 20 slovenskih fotografov. Skoraj vsak mesec mi kakšen piše, a ko mu povem, kaj vse je potrebno, nihče noče tvegati.« Kakšen teden je na začetku preživel s samo 40 dolarji v žepu. »Rad pečem kruh, takrat pa sem ga moral. Bilo je za moko, kvas, sirni namaz in marmelado.« A ni obupal, vedno se je spomnil očetovega nasveta o votlem strahu. Prodal je avto, ki je ostal v Sloveniji, dobil denar za dve najemnini in se otresel strahu. »V dveh mesecih sem dobil toliko dela, da se je vse uredilo. Strah te blokira, zato moraš verjeti vase.«
