Pri dvajsetih je bila seksi. Pri letu ali dveh po tridesetici je podobna večini slehernikov. Življenje iz dneva v dan, brez žara v očeh, le s težo težav na grbi. Da je bila nekoč huda bejba, priča poletna garderoba, v kateri želi poudariti ženske čare. Zvodeneli so. Dvoje otročadi ji pleše okoli nog, poskuša biti konservativno zadržana do njiju. Tretjega ne bo. Mož je. Včasih. Večkrat ga ni. Ker imata avtomobilsko zverino parkirano pod blokom. Da so sosedovi zavistni, je seveda višjega cenovnega razreda. Za nakup, vzdrževanje ter tekoče stroške je treba delati, se žrtvovati, po cele dneve garati. Nadaljnjih dvesto štirideset mesecev si bosta nepreklicno zvesta, saj sta za nakup stanovanja najela dvajsetletni kredit, zacementiran s hipoteko. Treba je misliti tudi na omenjena otroka, varčevati, stiskati, da se bosta smrkavca izšolala. Troje verig ji stiska vrat, a na zunaj je močna, trdna. Da ne bodo sosedje kaj rekli! Čeprav v lonec vsuje makarone nepoznanega proizvajalca in jih prelije z najbolj poceni omako. Najmanj štirikrat na teden! Preostale dneve otroka jesta pri njenih starših, ona z možem ali v solo izvedbi žuli solato. Vse kupi v najbolj poceni štacunah, vendar ne v trgovskem naselju poleg. Da ne bi sosedje opravljali. Gre s sijočim avtom do sosednjega večjega mesta, nabavljeno zloži v kartonaste škatle. Da sosedje ja ne bi kaj videli, ko špecerijo nosi domov.
Kreditni primež je tolikanj hudo zavit okoli nje, da ji iztisne skorajda celotno plačo, poleg tudi plačo njenega moža, še preden pride iz njunih podjetij na bančni račun. Sosedovi so v isti omaki oziroma zosu kot onadva! Vsak ima svoj sijoč avto, pred sosedi zapahnjena vrata, še kakšno desetletje odplačevanja kreditov pred sabo in poceni makarone v omari. Ko bodo kreditni meseci minili, se ne bo vprašala, kam ji je šlo življenje. Da se bo pred sosedovimi pokazala, bo najela novih kreditov. Za otroke. Če le ne bo prej umrla? Ne, to pa ne! Kaj bodo pa sosedovi rekli?
