Kot večina dedcev tudi jaz sovražim kupovanje cunj, to je nujno zlo, ki naj ne traja več kot eno uro, vključno s potjo do štacune in nazaj. Dokler sem težo držal nespremenjeno, sem po leviske hodil tako, da sem prodajalki povedal številko modela, dolžino in širino pa plačal – še pomeril jih nisem. Majic tudi ne, vzel sem največje, trojni XL, srajc pa tako in tako ne nosim, ne maram, da me kaj veže okrog vratu, bog ne daj, da bi si jih moral tlačiti za hlače.
Drugi mesec se pa ženim in se bo treba zrihtati. Ohcet bo na domačem posestvu na Dobravi, na frišno pokošeni travi, obleka zato bolj sproščena, svatinje so vabljene brez petk in svatje brez kravat. Lanene hlače sem si že kupil, pa sem se konec tedna zapodil še v lov za srajco, prvo po sto letih. Katastrofa. V višino me je nekaj čez 190 cm, v širino dobrih 120 kil. Ne samo vampa, povsod me je dosti. Predvsem čez rame, je ugotovila prodajalka v prvi trgovini, potem ko je največjo srajco prislonila obme: »Ne rabite pomerjat, premajhna vam je. Večjih pa nimamo in jih ne bomo imeli.« Podobno še v drugem in tretjem butiku, v četrtem se mi je sreča nasmehnila. Skoraj. Šik srajco, petrol zeleno z navpičnimi črtami (velikost XXXL), sem spravil nase, če sem bil čisto pri miru, mi je kar lepo pristajala. Če pa sem poskušal dihati ali sem ob premiku napel roke ... Mar možakar, ki ni po jusu, ni pa tudi dvoinpolmetrski ragbijaš, res ne more dobiti spodobne srajce v navadni trgovini in bi moral brskati po kakšni specialni »za močnejše« z običajno skromnejšo ponudbo? Rešila me je prodajalka, ah, se je nasmehnila, jaz sem se nedolgo nazaj poročila in je možu šivilja naredila srajco po meri, niti ne kaj dražjo od teh, ki jih tukaj prodajamo. Na listek mi je napisala njeno telefonsko številko, danes si grem vzet mere. Mi je pa šivilja že zagotovila, da je cena ista za vse srajce, ne glede na njihovo kvadraturo.
In bom pri njej naročil še trakec v barvi srajce za ovratnico naše sveže pečene mamice, buldogice Lole. Sem prejšnji teden poročal o njenem materinstvu in pri tem naredil šlamparijo – napisal sem, da bi jo na veterinarski fakulteti kaj lahko zašuštrali, vendar to ni res. Poskus splava se je izjalovil na Veterinarski postaji Ljubljana, ki s fakulteto nima nič skupnega, čeprav stoji zraven. Prizadetim se opravičujem in jih prosim za razumevanje. Pred svojo poroko sem malo zmeden. Zdaj grem pa kupovat čevlje, v upanju, da bo s številko 45/46 manj dela, kot ga je s srajco.
