Aleluja je postna jed iz repnih olupkov. Aleluja je tudi velikonočni pozdrav, vzklik veselja.
Bedenje poteka v cerkvi v noči z velike sobote na nedeljo.
Bela nedelja ali mala velika noč je nedelja po velikonočni ter sklene velikonočno praznovanje. Bela je zato, ker so nekoč na novo krščeni ves beli teden prihajali v cerkev v belih oblačilih, v nedeljo pa so jih odložili.
Beli teden imenujemo teden po veliki noči.
Božji grob postavijo v stranski kapeli župnijskih cerkva, najpogosteje na veliko sredo.
Butarica je sveženj okrašenega spomladanskega šibja in cvetja.
Cvetna nedelja je spomin Jezusovega vhoda v Jeruzalem, ko je doživel navdušen sprejem množice. Takrat k blagoslovu nosimo oljčne vejice in butarice.
Hren je na Slovenskem obvezna sestavina velikonočnega žegna.
Jajce je najbolj značilna velikonočna jed, simbolno predstavlja novo življenje, v krščanstvu Kristusovo vstajenje.
Krstnica je drugo ime za veliko soboto zaradi maše novokrščencev in blagoslovitve krstne vode.
Ogenj po blagoslovu na veliko soboto mladina raznosi po domovih.
Pasijonske procesije kot sprevodi z živimi prizori Jezusovega trpljenja, ki so jih prirejali na veliki četrtek in petek, imajo spokorniški značaj.
Pinca, poznana predvsem v Istri in na Tržaškem kot obvezni del žegna, je z mlekom in rumenjaki umešan sladek in odišavljen kruh.
Pirhi, pisanice ali remenke so obarvana in okrasno poslikana jajca.
Piščanci, kokoši in petelini se kot velikonočni simboli navezujejo na jajce (glej geslo).
Postni čas traja od pepelnice do velikega petka. Nedelje v postnem času: prva je postna, druga kvatrna, tretja imenitna, četrta sredpostna, peta tiha, šesta cvetna.
Postni prti so nekoč viseli v cerkvah od prve postne nedelje do velikega petka.
Presnec, tudi presmec, je drugo ime za butarico.
Raglje so se ponekod na Slovenskem oglašale v času, ko so zavezali zvonove.
Sekanje pomaranč s krajcarjem v roki fantičev, postavljenih v živem kolobarju, je bilo zelo priljubljeno na veliko sredo.
Sekanje pirhov je sekanju pomaranč podoben običaj na veliko soboto ali nedeljo.
Strašenje Boga je običaj, ki je zamrl; otroci so zganjali hrup po koncu večerne maše na veliko sredo, veliki četrtek in veliki petek.
Velika noč, ki se navezuje na judovski praznik spominjanja izhoda iz egipčanske sužnosti, je praznik Kristusovega vstajenja. Je na prvo nedeljo po prvem spomladanskem ščipu. Nekoč je bila noč s sobote na nedeljo polna dogajanja, zato se je malo spalo. Morda od tod naše poimenovanje, ki se je z noči preneslo na nedeljo.
Veliki petek je najstrožji postni dan in edini v letu brez maše. Zmerna oziroma spoštljiva tišina, ker je Bog umrl, je bila ta dan zapovedana tudi za pogovarjanje.
V velikem tednu so najpomembnejši dnevi od srede do nedelje.
V Emavs gremo! je izraz, s katerim se na velikonočni ponedeljek odpravimo na obiske (po nedelji, ko se ne obiskujemo). V novejšem času so obiskovanje pogosto zamenjali izleti.
Velikonočni ponedeljek praznujemo zato, ker je bila velika noč tako velik praznik, da so jo praznovali še dva do tri dni.
Velikonočni zajec se je po svetu razširil iz germanske poganske mitologije – simbolizira boginjo življenja Easter, od tod angleško ime easter za veliko noč.
Velikonočni žegen je blagoslov jedi v jerbasu ali košari, z enakim izrazom označujemo tudi vse te blagoslovljene jedi.
Velikonočni ogenj kurijo v sobotnem mraku, sorodno je pokanje z možnarji.
Vstajenjsko procesijo prirejajo v nedeljo zjutraj.
Zadnje večerje se na veliki četrtek spominjamo z obredi umivanja nog, lomljenja kruha in pitja vina.
Zavezanje zvonov velja od četrtka (po cerkveni odločbi iz leta 1956 šele zvečer) do sobote, ko ne zvonijo. V tem času obmolknejo tudi orgle.
Zagrinjanje križev se zgodi na tiho nedeljo po cerkvah, po domovih zagrinjajo bogca v kotu.