Velikolaščani izzivajo z najtežjim krompirjem

VELIKE LAŠČE – Dobro uglašeni velikolaški veseljaki in budni kronisti lokalnega dogajanja, pol ducata jih je, so se, kot nalagajo stara nepisana pravila, dolžni sleherno jutro zglasiti v klepetalnici pri avtobusni postaji. V družabnem shajališču, katerega stene se sicer trdno držijo kulturnega Levstikovega doma, med srkanjem kave in branjem Slovenskih novic zadnje dni vlečejo vzporednice tudi o rekordih.

Ima kdo večjega?

»Možje, poglejte!« je Peter Indihar uperil kazalec v razgrnjene Slovenske novice in nadaljeval: »Tale krompir iz ljubljanske okolice naj bi bil letošnji najtežji, kar jih je obrodila slovenska zemlja.«

Odločno je povzdignil glas: »Ne bo držalo! Naš je dobre pol kile težji.«

Nežno je skoraj zagrulil: »Pa še lepši na pogled...«

Kar natanko pomeni, da je krompir njihov, je pojasnil: »Pridelala ga je Gabrijelova Majda.«

Že je izzivalno navrgel: »S tem našim, no, hočem reči Majdinim gomoljem, začenjamo lov na letošnji krompirjev državni rekord. Če so kje skopali težjega, naj se javijo!«

Pa Peter ni kdorsibodi. Kot kmetijski pospeševalec pozna sleherno kmetijsko parcelo od Turjaka dol.

Z rodovitnih polj ga kdaj pa kdaj zvleče v gozd, še posebno kadar ta sega do strnjenega naselja in vabijo jurčki. Petru prijatelji vedno radi prisluhnejo, saj ima vedno kaj zanimivega povedati. Ko pa ni sveže dogodivščine, ga pocukajo, naj še enkrat obnovi tiste pol ure strahu, ki se ga je naužil, ko je ušel zverini.

Medvedja sapa na zadnjici

Saj je Peter že ničkolikokrat povedal, kako je sredi hoste na lepem strašansko zarjovelo. V bregu pred seboj je zagledal medveda teletove velikosti. Zverina je še bolj zarjovela, lomastila in mahala s šapami. Za napad se pripravlja, je prešinilo Petra, in pocvirnal jo je, kolikor so ga nesle noge. Tekel je med drevesnimi debli, spotoma je še klobuk stresel z glave. Že je preganjalčevo sapo čutil na zadnjici, ko je nagonsko spustil košaro, potem pa se prostih rok skokovito pognal navzdol po skalah.

Pozneje, ko se je strah polegel, si je preživeli ogledal kraj in presodil, da je od tam, kjer je ostal klobuk, do potoka v grabnu pretekel kakšnih 250 metrov.

Z zverinskim gobcem za hrbtom: »Po strmih skalah sem na ravnino, ki je poraščena z mahom, dobesedno priletel. Doskok je ublažil starejši panj, ki sem ga, no ja, skoraj raztreščil. Za menoj se je slišalo strašno pokanje, ihta zveri, ki mi je sledila.«

Pa si Peter v grabnu še ni mogel oddahniti. Kje pa: »Planil sem naprej, po petdesetih metrih na gozdnem robu ob lovski opazovalnici za hip pomislil, da bi splezal nanjo, pa ni bilo niti sekunde za razmislek, sem kar tekel naprej, proti domu. Še je nekje zadaj rjovelo, še bolj me je gnalo. Na domačem pragu sem se sesedel in se zagledal v zaprti nožič za čiščenje gob v pesti. Le kaj bi mi lahko pomagal proti mrcini, sem pomislil.«

Ko tako odstira spomine, ga prijatelji bodrijo: »Ja, sreča ti je bila mila.«

Rdeča fantazija

»Ampak pustimo zdaj tistega tvojega medveda, naj gre svojo pot,« so ga prekinili, da bi zgodbo vrnili na izhodišče.

Zdaj so oni izzvali pospeševalca: »Menda si ti pristavil lonček, da je Majdi zrasel tak velik krompir...«

Pa je namesto Petra poprijel kar Majdin Gabrijel: »Ja, Peter je nam in še drugim seme sorte red fantasy pripeljal iz Ivančne Gorice. Ko mi ga je izročal, je napovedal: 'Gabrijel, se mi zdi, da boš septembra z njive kopal orjake!'«

Med pripovedjo je Gabrijel Levstek visoko dvignil kapitalca in priznal: »Pravzaprav je za rekorderja vse delo opravila Majda.«

Pa s spuščenim tonom skoraj opravičujoče dodal: »Tak imava hišni dogovor.«

Štirideset arov meri s hlevskim gnojem nasuta njiva nad samotno Levstekovo hišo. Aprila so vanjo posadili okoli 40 kilogramov semenskega krompirja. Po dobrih štirih mesecih so iz nje izkopali 900 kilogramov rdeče fantazije in z njo napolnili 35 gajb.

Zraven krompirja raste na sosednji njivi silažna koruza, tja se je hodil mastit medved: »Zanesljivo me je zavohal že dovolj prej, a me je vsakič, skrit v koruzi, spustil čisto blizu sebe. Šele tedaj se je iz koruznega skrivališča podal na travnik in, kot bi se počutil krivega, odhlačal čez progo ter v gozd. Enkrat je sesul čebelnjak. To je bilo v tistem času, ko je kolovratil po vasi od kurnika do kurnika in kradel perutnino.«

Med obujanjem medvedjih dogodivščin se je na mizi znašla tehtnica, v njeni skledi pa najdebelejši krompir. Možje so skoraj v en glas vzkliknili: »Če laže koza, ne laže rog! En kilogram in 492 gramov je rekordna teža.«

Glas klenih mož je zatrepetal v rahlem obžalovanju: »Ob izkopu pred dvema dnevoma je tehtal kilogram in 544 gramov. Dvainpetdest gramov je izhlapelo?!«

A tudi, ko potegnejo črto, so zadovoljni: »Zemlja nam nikoli ni obrodila toliko krompirja kot letos. Tudi tega velikana, ki je zrasel na začetku njive, v smeri proti železniški postaji, se je držalo še ducat drugih, vsak je tehtal okoli enega kilograma.«

Z delom bogatega krompirjevega pridelka se bo slastila živina, rekorder pa bo še nekaj časa na voljo za občudovalske oglede. Nazadnje ga bo Majda razrezala za dober tek vseh družinskih članov.