Vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Četudi nas naš ego prepričuje, da se nekateri le ne trudijo dovolj: »Če bi le ravnali tako, kot bi jaz, če bi bil na njihovem mestu...« Pajade. Vsak lahko da (ne samo drugim ljudem, tudi samemu sebi) kvečjemu tisto, kar (pre)more. Drugega nima. Nekateri zelo modri ljudje (Siddhartha Gautama, Lao Zi, Sokrat) so na to opozarjali že pred približno 2600 in pred 2400 leti. Pravite, da je danes vse drugače? Ker se da izmeriti učinek vsakega dela in natančno izračunati, koliko je to vredno, ter zato, ker od vsakega lahko zahtevamo, da se še bolj potrudi? Seveda lahko poskušamo s takšnimi izgovori, kot temu pravijo Italijani, plezati po ogledalih. Je pa tudi res, da s pomočjo utvar in zablod ne bomo prav daleč prišli. Bolje je vsekakor biti potrpežljivejši in prilagodljivejši, kot se tolažiti (samozavajati) z zablodami.
Oglejmo si naključno izbrani primer: V Iranu je, denimo, Sloveniji uspelo znova odpreti veleposlaništvo. To naj bi bil, kajpak, izjemen diplomatski uspeh ali vsaj začetek uspeha. Jasno, po stari butalski navadi pa je bil prvi korak do njegovega vnovičnega odprtja – uganili ste – to, da smo ga pred štirimi leti najprej zaprli.
Kdo ve, zakaj sem se ob tem spomnil znanstvene raziskave izpred približno 17 let. David Dunning in Justin Kruger z ameriške univerze Cornell sta v znanstveni reviji Journal of Personality and Social Psychology leta 1999 objavila rezultate nenavadne (nenavadne?) raziskave ter razkrila, da se posamezniki, ki so dokazljivo manj sposobni za opravljanje nekega dela, ne zavedajo ravni svojega (ne)znanja in zato še kar samozavestno nadaljujejo s sprejemanjem napačnih odločitev. Noro, celo tisti, ki so bili med preizkusi sposobni zbrati samo 12 točk (od 100 možnih), so še kar verjeli, da jih lahko kadar koli najmanj 62. To sta Dunning in Kruger dokazala z več testi. Drži, še nekaj sta odkrila in potrdila. Da se manj sposobni posamezniki menda svojih pomanjkljivosti sčasoma lahko zavejo, vendar samo v primeru, če jih bo delodajalec ali nadrejeni lahko, ne samo enkrat, večkrat poslal na dodatno usposabljanje. Danes pač vemo, da obstaja Dunning-Krugerjev učinek oziroma sindrom. Mimogrede, ste že kdaj slišali za kak tak primer, ste morda celo že kdaj naleteli na takšne posameznike? Res? V Sloveniji? Tisti, ki zberejo samo 12 točk od 100 možnih, še kar mislijo, da bi jih lahko najmanj 62.