NA KOŽO

Veliki in majhni požari

Objavljeno 21. julij 2017 00.25 | Posodobljeno 21. julij 2017 00.27 | Piše: Domen Mal
Ključne besede: komentar

Kakor so gasilci enotni, tako smo Slovenci kot narod razcepljeni.

V Sloveniji je okrog 1350 gasilskih društev z več kot 150.000 gasilci, od tega prek 30.000 ženskami in 25.000 mladimi, kar je unikum v Evropi. Znance imam v dveh gasilskih društvih, Dobrnič in Kriška vas na Polževem, in oboji letos praznujejo 90-letnico delovanja, kar so prvi minulo soboto, drugi pa še bodo 5. avgusta pospremili z velikima gasilskima veselicama. V Dobrniču so ob tem namenu predali v uporabo, ob župnikovemu blagoslovu – najbrž v skladu s starim gasilskim geslom Bogu na čast, bližnjemu na pomoč – nov, jako nobel gasilski avto.

Zanj smo prispevali v vseh vaseh, nad katerimi bdijo dobrniški gasilci. In to ne malo, pa je še kljub temu zaleglo za morda 10 odstotkov vrednosti vozila, vrednega dobrih 200 tisočakov. Ampak velja, da za gasilce se da. Gasilci so naša prva in zadnja linija obrambe, naj bo požar, poplava ali, ne nazadnje, banalna epizoda, kakršno sem sam doživel – s podstrešja so mi odstranili zares veliko sršenje gnezdo. Skratka, kadar koli je človek v zagati, najprej pomisli na gasilce, ker ve, da bodo zanesljivo prihiteli.

V kontekstu vaških nabiralk moram v isti sapi priznati, da do župnika oziroma cerkve pa nisem radodaren. Saj ne, da ne bi kdaj boga klical na pomoč, ampak z njim, kakršnega si pač predstavljam, opravim pogovore v intimi in ne potrebujem za to nobenega drago plačanega (no ja, s »prostovoljnimi« prispevki obdarovanega) posrednika.

Pa nazaj h gasilcem. Navdušujejo me njihova sloga, požrtvovalnost, nenehna pripravljenost, da priskočijo na pomoč. In ker so to naši sokrajani, torej eni od nas – po podatkih, navedenih v uvodu, je prostovoljni gasilec vsak 13. Slovenec –, me zanima, ali to pomeni, da preostalih 12 državljanov nas je pa ignorantskih za težave drugih, sebičnih. Kakor so namreč gasilci enotni, tako smo Slovenci kot narod razcepljeni, o tem, kakšne vlade si postavljamo, pa tako ni, da bi izgubljal besede. Vsake toliko nas združi le kakšen zares velik dogodek. Recimo plebiscit – arbitraža nas očitno ni. Torej morajo biti zares velikanski požari, da jih gasimo z ramo ob rami. Gasilci pa pridejo pomagat že za sršenje gnezdo.

 

Deli s prijatelji