VOJSKA, je zapisal ljubljanski dnevnik Slovenec v nedeljo, 26. julija 1914, v posebni izdaji z neobičajno velikimi črkami na naslovnici. Avstro-Ogrska je ravno takrat pretrgala diplomatske odnose s Srbijo in to je bil prvi korak k vojni. Dvojna monarhija je uradno napoved Srbom podala šele dva dneva pozneje, 28. julija ob 16. uri.
Po uboju prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu so v dvojni monarhiji izbruhnile silovite demonstracije, na jugu države, zlasti na Hrvaškem in v Bosni, pa so začeli množično pobijati Srbe ter uničevati njihovo imetje.
Vojno kolesje je steklo zelo gladko in za vedno obrnilo življenjski tok milijonov ljudi. Prva svetovna vojna je pomenila edinstveno civilizacijsko in zgodovinsko prelomnico za vse evropske narode, tudi Slovence, čeprav v njej niso imeli nikakršnih kolektivnih interesov. Prispevali so le izjemne žrtve za tuje cilje.
Ni mogel drugače
Ko je cesar Franc Jožef I. podpisal ukaze, ki so sprožili začetek vojne vihre, je dejal: »Nisem mogel ravnati drugače.« Šlo je za prestiž in čast. Monarhija ni mogla mirno prezreti uboja nadvojvode Franca Ferdinanda, ne da bi kaznovala Srbijo.
V Avstro-Ogrski so ukinili delovanje deželnih zborov in osrednjega državnega zbora na Dunaju, na sodiščih so ukinili porote, za vse civilne zadeve so bila pristojna vojaška sodišča. Čez noč je nastala popolnoma drugačna politična ureditev, vojni absolutizem, prežet z nasiljem in zastraševanjem prebivalstva.
Lov na notranje sovražnike se je začel tudi v slovenskih deželah. Prvi se je na udaru znašel Preporod, gibanje za rešitev slovenskega nacionalnega vprašanja. Konec leta 1914 so sodili 60 dijakom in študentom zaradi veleizdaje. Vsi se niso živi vrnili iz preiskovalnega zapora; nekateri pa so pobegnili v Srbijo ter se pridružili srbski vojski. Oblasti so prepovedale tudi časnika Rudar in Zarja, razpustile Slovensko matico in zaplenile njeno premoženje.
Po napovedi vojne so Slovenci takoj začeli množično dvigati prihranke iz hranilnic. Pojav je bil tako obsežen, da so postale zaskrbljene tudi oblasti, saj so zagrozili s sesutjem finančnega sistema.
Demografska katastrofa Po podatkih popisa je bilo leta 1921 na ozemlju današnje Slovenije kar 22.000 moških manj kot ob tistem iz 1911. Ta podatek je preverjen, zanesljiv in kaže na najhujšo demografsko katastrofo v naši zgodovini. Demografi ocenjujejo, da je v prvi svetovni vojni slovenska populacija, ki je imela takrat 1,3 milijona ljudi, izgubila od 40.000 do 50.000 ljudi. Največji davek med slovenskimi deželami je plačala Koroška, kjer je padlo kar 36 vojakov na tisoč prebivalcev, na Kranjskem je bilo 24 padlih, na Goriško-Gradiščanskem 20, v Istri 13 in v Trstu 12 padlih na tisoč prebivalcev. Najvišjo ceno so plačala nemška okrožja (29,1 padlega), na slovenskih ozemljih je bilo 27,5 padlega vojaka na tisoč prebivalcev. Po podatkih o padlih iz 22 okrajev in enega avtonomnega mesta, kjer je prevladoval slovenski jezik, je umrlo skoraj 36.000 vojakov. |
Malo slovenskih častnikov
V Avstro-Ogrski je pred prvo svetovno vojno živelo več kot 51 milijonov prebivalcev, Slovencev je bilo 2,4 odstotka vsega prebivalstva monarhije, približno tolikšen je bil tudi odstotek Slovencev med aktivnim in rezervnim sestavom v vojski. Nadpovprečno so bili zastopani v lovskih enotah (štirje odstotki vsega moštva) ter v težkem topništvu (skoraj osem), podpovprečno pa v konjenici in logistiki. Le vsak 200. avstro-ogrski častnik je bil slovenskega rodu.
Avstro-Ogrska je med vojno vpoklicala več kot sedem milijonov ljudi, po nekaterih virih celo devet. Strahote svetovnega spopada je v vojaški uniformi izkusilo več kot 200.000 Slovencev. Vojska dvojne monarhije je imela 37-odstotne izgube vojaštva; med mrtvimi, ranjenimi, zajetimi in pogrešanimi se je znašlo kar 80.000 slovenskih prebivalcev.
Avstro-Ogrska je imela na začetku 102 polka, med vojno pa se je številka povečala na 141. Polkov s slovenskimi vojaki je bilo sicer več, najbolj znan je bil 17. pešpolk s sedežem v Celovcu, 47. pešpolk je imel sedež v Gorici. Tudi v 87. pešpolku s sedežem v Pulju je bilo precej Slovencev, v 97., ki je novačil vojake v Istri in na Primorskem, s sedežem v Trstu, je bilo skoraj polovica slovenskih borcev. Ruske enote so ga razbile avgusta 1914 v drugi bitki za Lvov.
Veliko Slovencev je bilo v 7. lovskem bataljonu, ki je zbiral vojaštvo v Ljubljani ter na Gorenjskem in Dolenjskem. Sodeloval je v bitkah v Galiciji jeseni 1914, v naslednjih mesecih pa tudi pri obrambi Karpatov in v bitkah na vzhodni fronti. V tretji soški bitki je branil Šmihel na Doberdobu, pozneje pa so vojake premestili na Južno Tirolsko.
26. strelski polk je imel večino moštva z mariborskega in celjskega območja. Na soški fronti je sodeloval v obrambi Doberdoba, pozneje pa v spopadih na Tirolskem, kjer je tudi dočakal konec vojne leta 1918.
Omenimo še 27. domobranski strelski polk, ki so ga ustanovili v Ljubljani. Izkazal se je zlasti v obrambi strateškega hriba Škabrijel v 11. bitki soške fronte, kjer je izgubil kar 1200 ljudi.
