NA KOŽO

Veličastna utopija

Objavljeno 29. april 2016 00.35 | Posodobljeno 29. april 2016 00.36 | Piše: Lovro Kastelic
Ključne besede: komentar

Ta država se jima zdi prodana in krivična, zgrajena na lažnih temeljih.

Boj za svobodo kot boj za veličastno utopijo? Sta se mahoma zdrznila ob prizoru, v katerega sta se hočeš nočeš morala zazreti: v nemško zastavo, ki je v hladnem aprilskem dopoldnevu tako brezskrbno plapolala z Vidmarjeve vile, pred to pa so se zbrali borci in počastili – dan upora proti okupatorju!

Mimo te zastave sta se namreč le nekaj trenutkov pred tem sprehodila znanca, upokojenca, sinova slovenske matere. Rojena kmalu po drugi svetovni vojni. Ki sta se izdatno naužila sadov komunizma in imela vsega dovolj. Eden je doštudiral, drugi ne. Strinjata se, da je meja med formalno in neformalno izobrazbo hudo zamegljena: kolikor znaš, toliko veljaš.

V svinčenih časih sta oba tudi igrala v bendu. Prvi kitaro, drugi bobne. Ta v džez sekciji, oni v ansamblu, ki je preigraval Zappo in Led Zeppelin. Dovolila sta si marsikaj, pa četudi nista bila sinova herojev ali vojnih lic. Takšni, se strinjata, so si dovolili še malce več, takšni so slovensko pop kulturo spravili na precej višjo in sodobnejšo raven, ven iz socrealističnega dolgočasja, ne nazadnje tudi zaradi svojih staršev, ki so jih nenehno reševali – iz nečloveških zablod prejšnjega režima.

Ta država se jima zdi prodana in krivična,
zgrajena na lažnih temeljih.

V tistem času sta prepotovala pol Evrope, bila v Amsterdamu, vemo zakaj. S sfriziranimi avtomobili sta ničkolikokrat prečesala Gorjance in tudi službo sta dobila takoj! Pa kredite, s katerimi sta že zdavnaj odplačala svoji štalci, tudi na rovaš inflacije, ki sta si jo iznajdljivo obrnila sebi v prid, bila bi nora, če ne. »Bog je ustvaril človeka, da se znajde!« sta bila dolgo prepričana in se temu celo nasmihala. A le do osamosvojitve. Ko sta nenadoma pozabila na vso dotedanjo brezskrbnost.

Le zato, ker jima starši niso pravočasno razodeli resnice. V primeru prvega, da je izgubil šest stricev v Rogu, in drugega, da je bil njegov oče krvnik – nemara prav teh. Saj so se bali, da bi ju krvava resnica ugonobila. Kot je že toliko njunih vrstnikov, sta šele pozneje ugotovila.

Zapoznelo spoznanje ju je povsem ohromilo. Slovenske zastave zato ne razobešata. Ta država se jima zdi prodana in krivična, zgrajena na lažnih temeljih. Prijateljujeta, ker ju je sram. Bratomora in slovenske Antigone. Boja za svobodo kot boja za veličastno utopijo!

Deli s prijatelji