LJUBLJANA – Generalni sekretar ministrstva za zunanje zadeve mag. Stanislav Vidovič – mimogrede, le redki se danes najbrž še spomnijo, da je Vidovič tudi nekdanji mož nekdanje in ene izmed uspešnejših direktoric Urada vlade za informiranje mag. Alenke Paulin – je bil (vsaj na prvi pogled) nenavadno odločen in jasen: zunanje ministrstvo pod vodstvom prvaka Desusa Karla Erjavca na diplomatsko-konzularnih predstavništvih zagotovo ne tolerira in ne namerava tolerirati nobenih kršitev finančnega poslovanja. V prihodnje. Zato, ker so navodila o finančnem poslovanju jasna in so prav tako jasna tudi vsa druga pravila o delu veleposlanikov. Čeprav, kot je kljub vsemu kalimerovsko priznal generalni sekretar MZZ, težava lahko nastopi, ko (če) naši veleposlaniki niso dovolj natančno seznanjeni s pravil(nik)i, ki jih ni tako malo. Še sreča, skratka, da obstajajo pregledi diplomatskega nadzornika: s katerimi MZZ lahko odkriva kršitve, opozarja nanje in potem lahko grešnikom izreče, denimo, tudi opomin. Žal pa takšni opomini niso prepreka za nadaljnjo kariero grešnih veleposlanikov. Samo v zadnjih šestih letih so bili sicer opravljeni pregledi (nadzori) na »kar« 49 diplomatsko-konzularnih predstavništvih, izmed teh jih je bilo 10 izrednih. Veroniki Stabej, naši veleposlanici v Parizu, je MZZ nedavno izrekel celo opomin pred odpovedjo delovnega razmerja. Kar ne bo prepreka...
Več kot pomenljivo je bilo žal tisto, na kar je opozoril nekdanji veleposlanik, predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) mag. Bojan Grobovšek: da sta vlada in zunanje ministrstvo zdajšnji piarovski lov na grešne diplomatske-konzularne čarovnice morda uprizorila samo zato, da bi dokončno preusmerila pozornost z zanju nadvse nadležne arbitražne afere, z očitnega diplomatskega fiaska in (za Slovenijo) najhujše možne mednarodne blamaže. Takšnemu početju (pa ne početju mag. Grobovška, takšnemu lovu na čarovnice v vrstah veleposlanikov) bi svojčas politični komentatorji zagotovo rekli dimna zavesa, slepilni manever. Danes pa poslušamo in beremo hvalospeve na račun tako zelo učinkovitih diplomatskih nadzornikov ter navidezno dobronamerne komentarje o tem, kako bi zunanje ministrstvo že zdavnaj moralo začeti delati red na veleposlaništvih.
Zaslepljeni z javnimi izsledki
Dežurni apologeti domnevnih zunanjepolitičnih uspehov so očitno navdušeni. Ker so izsledki nadzorov na veleposlaništvih javni (vsem dostopni). Ne moti pa jih, da se kljub temu omenjajo samo imena največjih (?) grešnikov, na primer Stabejeve ali Aleksandra Geržine, ki si je kot veleposlanik v Avstriji v dveh letih izplačal 4500 evrov kilometrine za poslovna potovanja z zasebnim avtom, namesto da bi uporabljal službenega. Ali ni bilo vedno tako? Ja, ko in če se je uprizarjal lov na čarovnice.
Kako je že rekel Vidovič? Da so veleposlaništva, če izvzamemo odmevnejše primere najbolj zapravljivih med njimi, vsega skupaj neupravičeno zapravila le približno 5000 evrov. In o tem je zunanje ministrstvo pripravilo 1200 strani dolgo poročilo. Jasno, saj naj bi velika večina veleposlanic in veleposlanikov ter osebja na veleposlaništvih, kot je potrdil tudi Vidovič, svoje delo ves čas opravljala vsebinsko izjemno kakovostno kljub zelo omejenim finančnim sredstvom, ki jih je imela na voljo.
No, pa se kljub temu raje vrnimo k, natanko tako, vnebovpijočemu arbitražnemu škandalu brez primere. Bo kdor koli v tej državi vsaj poskušal ugotoviti neposredno ali objektivno odgovornost agentke našega zunanjega ministrstva za zunanje zadeve in vlade v arbitražnem postopku mag. Simone Drenik, dr. Jerneja Sekolca, člana arbitražnega sodišča na predlog slovenske vlade, ter vseh drugih, ki so bolj ali manj strokovno pomagali, da se je vse skupaj končalo z blamažo, denimo dr. Vasilke Sancin in dr. Mirjam Škrk? Kaj pa morebitna odgovornost mag. Vidoviča, zunanjega ministra Karla Erjavca in premierja dr. Mira Cerarja? O tem, kako je samo predstojnica katedre za mednarodno pravo z ljubljanske pravne fakultete dr. Škrkova z arbitražo zaslužila 225.000 evrov, je kolegica Ksenija Koren poročala prav v Slovenskih novicah. Koliko pa so še vsi drugi? Naj nikar nihče ne reče, da je 5000 evrov, ki jih je skupno (!) neupravičeno zapravila večina veleposlaništev, večji problem od tega.
Le kako bi bilo brez Pahorja? Predsednik republike Borut Pahor se je, sicer šele potem, ko se je o nadaljnjih odločitvah vlade posvetoval s premierjem dr. Mirom Cerarjem, da bo (zaradi skrb vzbujajočega poročila o opravljenem nadzoru na slovenskih veleposlaništvih) začasno zadržal podpisovanje ukazov o imenovanju veleposlanic in veleposlanikov. Pahor želi počakati na oceno vlade, ali lahko ugotovitve v zvezi s tem poročilom kakor koli vplivajo na presojo sprejemljivosti dozdajšnjega predloga za imenovanje novih veleposlanikov. Med kandidati za omenjeno imenovanje so tudi takšni, pri katerih so bile ugotovljene kršitve. Kot kaže, pa Pahor ni niti pomislil, da s svojim dejanjem mogoče dela le uslugo tistim, ki želijo preusmeriti pozornost s pogorišča, ki ga za sabo pušča nepojmljivi arbitražni škandal. |
