LIPICA – Ob košnji sena sredi junija je kraška zemlja zadnjič pila vodo, lipicanci nimajo več kaj pasti, zato jim iz kobilarne že dva meseca na pašnike vozijo seno. V treh mesecih so ga porabili 150 ton, pripravljenega za zimo. Vodstvo Kobilarne Lipica je zato objavilo javni poziv, naj kmetje iz regij, ki jih je suša manj prizadela, darujejo seno kobilarni, sicer bodo naši kraški lepotci čez zimo lačni.
Toda – je suša zares presenetila vodstvo kobilarne ali niso slišali zgodnjespomladanskega opozorila agrometeorologov, da se stvari lahko zapeljejo v katastrofalno sušo? Zemlja si še od lanske ni opomogla, deževje zamuja za eno leto. Slovenija ta trenutek potrebuje več kot letno količino dežja, da se bodo podzemni rezervoarji podtalnice dvignili na dolgoletno raven.
Lipicanci mulijo ožgano travo
Zaradi hude suše bo Kobilarna Lipica letos ostala brez drugega odkosa sena. Kot poročajo z gornjega krasa, kjer je največ travnikov kmetov, ki tradicionalno kosijo in prodajajo seno kobilarni, so travniki porjaveli. Trava je povsem ožgana od suše in vročine, zato ne raste več in ni užitna. Zadnji omembe vreden dež pred minulo nedeljsko ohladitvijo je v Lipici padel julija.
V Kobilarni Lipica je 352 konj, od tega 70 plemenskih kobil vseh 16 rodov in okoli 35 žrebcev vseh šestih linij. Trenutno je na paši 190 konj, ki zaradi suše nimajo kaj jesti, zato jim morajo že dva meseca na pašnike dovažati bale sena – kar v običajnih letinah ni treba.
Kot nam je povedal strokovni vodja Lipice, ugledni slovenski hipolog Janez Rus, bodo zaradi izpada druge košnje in krmljenja zimskih obrokov potrebovali od 400 do 450 velikih okroglih bal sena.
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter Kobilarna Lipica bosta ob pomoči mreže podpornikov in ljubiteljev lipicanca poskrbela tudi za organizacijo zbiranja in prevoza zbranega sena. Seznam lokacij, na katere bodo lahko donatorji pripeljejo seno, bo v prihodnjih dneh objavljen na spletni strani Kobilarne Lipica www.lipica.org. Koordinator akcije v Kobilarni Lipica bo pomočnik direktorja za kobilarniške produkte Bogdan Capuder (gsm: 041 318 642, e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.).
»V presušeni kraški regiji sena ni mogoče kupiti, ker ga preprosto ni. Seno bomo morali pridobiti iz drugih, nekraških regij, ki jih suša ni tako zelo prizadela.«
Tradicionalna reja lipicancev
Kot nam je pojasnil Rus, reja lipicancev temelji na tradicionalni paši in krmljenju sena s kraških travnikov.
»Seno kraških travnikov je botanično raznoliko, energetsko pa ni zelo bogato.« Od tod izhaja tipična lastnost lipicancev, namreč da zelo dobro izkoriščajo seno. »V povprečju poje 10 kilogramov sena na dan, primerno merico žitne mešanice, po potrebi dodamo vitaminsko-mineralne dodatke. Seno odkupujemo od kmetov na Krasu, nekaj jih je tudi na Pivškem. Gre za tradicionalno, klasično rejo lipicancev, ki živijo v svojem okolju, od koder izvirajo, in tega ne bi radi izgubili.«
Zakaj jih vsaj deloma ne krmijo z briketi, denimo detelje lucerne, kot to počnejo ponekod po Evropi in ZDA? »Tovrstno krmljenje z energetsko nabito hrano imajo predvsem športni konji, kjer želijo rejci in lastniki doseči čim večji izkoristek pri prebavi, zato jih zajahajo in z njimi tekmujejo že pri dveh letih. Lipicance zajahamo pozneje, a zato so tudi dolgoživi.«
Zmanjšali so obroke
Vodstvu kobilarne ob suši ni preostalo drugega, kot da zmanjša obroke na še sprejemljivi minimum in uvede restriktivne ukrepe pri krmljenju.
»Poostrili smo nadzor, hlevarji morajo biti pri krmljenju bolj pazljivi, hkrati smo začeli sistemsko razdeljevati krmo in preštevati kilograme za vsak hlev posebej.«
Minister za kmetijstvo in okolje Franc Bogovič je v ponedeljek na sejmu Agra v Gornji Radgoni pozval vse ljudi dobre volje, še posebno pa kmete iz regij, ki jih letošnja suša ni prizadela, naj za slovenski nacionalni ponos – lipicance – darujejo seno: »Prepričan sem, da se bodo slovenski kmetje odzvali in da bomo skupaj kmalu zbrali okoli 400 ali 450 bal sena za naše lipicance.«
Janez Rus verjame v dober odziv slovenske javnosti, zlasti kmetov, pri čemer pa poudarja, da črede v nobenem primeru ne bodo zmanjšali.
»Na leto dobimo 30 žrebet, in to številko moramo obdržati, vsakršno razmišljanje o zmanjševanju črede je napačno in dolgoročno nevarno.«
Povejmo, da je lipicanec ogrožena pasma konj, na svetu je namreč le še 3500 čistokrvnih, kar je v primerjavi s petmilijonsko čredo ameriških quarter konj ali 100.000-glavo čredo hanoverancev res skrb vzbujajoče.
Ostali brez rezerv
Zgodba je vznemirljiva in tudi mi verjamemo, da bodo pregovorno radodarni slovenski kmetje kobilarni podarili kakšno 300-kilogramsko balo. Toda treba je vedeti, da so tudi oni v stiski, premnogi bodo morali zaradi pomanjkanja krme zmanjšati čredo. To jesen bo šlo zagotovo več živali v zakol kot običajno, cena mesa bo padla in spet bodo v stiski kmetje. Kdo bo pomagal njim in, ne nazadnje, kdo bo pomagal preostalim rejcem lipicancev?
Ob vsem tem pa se vendarle lahko čudimo, da so v Kobilarni Lipica v pičlih dveh mesecih ostali brez rezerv.
Agrometeorologi z Agencije RS za okolje (Arso) obžalujejo nastalo situacijo v Lipici in sočustvujejo z njo, a hkrati se sprašujejo, kako je mogoče, da je vodstvo kobilarne spomladi preslišalo vsa opozorila, da se lahko vsak trenutek stvari zapeljejo v katastrofo. Pravijo: »Na Primorskem in na tleh s slabo vodno retenzijo je voda rastlinam nedostopna ali težko dostopna že vse od konca junija. Marsikje so rastline že v fazi trajne uvelosti, pridelek pa poškodovan zaradi sušnega in vročinskega stresa. O suši smo govorili že spomladi, ozaveščenost javnosti je bila velika. Čakalo se je na dež, ki pa žal ni prišel, kot je bilo pogostokrat tudi napovedano. Suša se je postopno stopnjevala. Ali so se pridelovalci odzvali z ukrepi, ne vemo. Konkretnega primera v Kobilarni Lipica zato ne moremo komentirati, zagotovo pa stvar ni prišla iznenada. Vsak pridelovalec ali rejec si zaloge priskrbi sam po svojih zmožnostih in načrtih. To je tveganje kot v vsakem poslovnem procesu.«
