LJUBLJANA – Transparency International Slovenia – Društvo Integriteta, ki ji predseduje Simona Habič, želi, kot je znano, z novo platformo, ki jo je poimenovala Zakonodajni monitor, »omogočati edinstven vpogled v sprejemanje zakonodaje in pregled aktivnosti poslancev državnega zbora« oziroma, še drugače rečeno, javnosti zagotoviti celovitejši vpogled v vse prihodnje zakonodajne postopke. Zakonodajni monitor je namreč poskus civilne družbe, da zagotovi nedvomno zaželen vpogled v zakulisje sprejemanja zakonodaje, in pomeni prvi korak v smeri vzpostavitve tako imenovane celovite zakonodajne sledi.
Svetovalne pogodbe kot kačje noge
Pobuda za nastanek takšne platforme je bila, kot je nazorno pojasnil generalni sekretar omenjenega društva Vid Doria, ki je na fakulteti za varnostne vede diplomiral pod mentorstvom nesojenega notranjega ministra in zdajšnjega člana poslanske skupine SMC dr. Bojana Dobovška, posledica niza nepopolnih, neprimernih in nepreglednih baz podatkov, ki doslej žal niso omogočale preprostega vpogleda v postopke sprejemanja zakonodaje, saj so bile vse informacije, povezane s sprejemanjem novih zakonov, razpršene in težje dostopne: »Še vedno se srečujemo s pomanjkanjem pripravljenosti državnih organov, da omogočijo dostop do podatkov, s čimer bi končno zagotovili večjo transparentnost delovanja javnega sektorja.« Drži. Prav tako je, kajpak, res, da bi tako imenovani pripravljavci predpisov, če bi zares hoteli zagotoviti celostne (popolne) zakonodajne sledi, morali sleherni zakonski predlog transparentno in dosledno opremiti s prilogo, ki bi vsebovala prav vse informacije o piscih posameznih njegovih delov in tudi o tem, kdo je sedel v posvetovalnih, delovnih in ad hoc strokovnih skupinah, ki so že od začetka sodelovali pri nastajanju osnutka oziroma predloga novega zakona. Vlada in ministrstvo za javno upravo bi morala zato, kot so še opozorili iz Društva Integriteta, nujno poskrbeti za spremembo zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki bi omogočila sprotno in celovito razkrivanje prav vseh stikov lobistov in drugih deležnikov z odločevalci ter tudi vseh vplivov, ki so jih prvi in drugi imeli na odločevalce. Indicev, da bi davkoplačevalci nujno morali imeti možnost (po)gledati pod prste lobistom, pa vsem sodelujočim v delovnih in ad hoc strokovnih skupinah, ki pomagajo pripravljati posamezni zakonski predlog, ter, ne nazadnje, tudi tistim, s katerimi predlagatelji oziroma zagovorniki novih zakonskih rešitev po navadi sklepajo skrivnostne svetovalne pogodbe, zagotovo ne manjka. »Kakor koli zadeve obrnemo,« kar brez dlake na jeziku pove dr. Bojan Dobovšek, »se moramo zavedati, da oblastniki doslej še niso dopustili, da bi državljani, organizacije civilne družbe in mediji izvedeli, s kom so pri nekem zakonskem projektu sklepali svetovalne pogodbe in kakšne so te bile.« Žalostno, vendar resnično. Še kako.
Ministrstvo je uradno navdušeno
Mimogrede, ministrstvo za javno upravo, ki ga vodi Cerarjeva desna roka Boris Koprivnikar, je menda (vsaj uradno) navdušeno nad zavzemanjem Transparency International Slovenia za večjo transparentnost v postopku sprejemanja novih zakonov. Pomembno je, je poudarilo v svojem sporočilu za javnost, da bo javnost izvedela, kdo vse vpliva na sprejem zakonodaje. Ministrstvo je poleg tega tudi že obljubilo, da bo vlada ne glede na omejitve, ki so v tem hipu še predvidene z njenim poslovnikom, odslej v gradivo oziroma tako imenovani uvod predloga katerega koli novega zakona, ki ga bo posredovala v državni zbor, poleg informacij o sodelovanju javnosti pri pripravi zakonskega predloga v okviru javne razprave navajala tudi podatke o tistih (o notranji ali zunanji strokovni javnosti, o morebitnih članih delovnih skupin, o poslovnih subjektih ali fizičnih osebah, ki so sodelovali na podlagi avtorskih pogodb ipd.), ki so pomagala napisati zakonski predlog, pa tudi o morebitnih lobistih ali zastopnikih različnih organizacij, ki so pri pripravi predpisa sodelovali »v različnih fazah postopka do določitve besedila predpisa na vladi«. Za dosego zakonodajnih sledi, ugotavlja, bi kazalo ustrezno spremeniti tudi poslovnik državnega zbora.
Ministrstvo sicer priznava, da se zakon, s katerim smo kakovostno uredili področje lobiranja, pomanjkljivo upošteva, da nekateri državni organi sploh ne izvajajo obveznega prijavljanja svojih lobističnih stikov. Problem pa, kot rečeno, niso samo lobisti in njihovo prevečkrat netransparentno lobiranje. Če bi hoteli uspešno presekati gordijski vozel vsakodnevnih korupcijskih tveganj, bi morali odslej nujno razkrivati, s kom pripravljavci zakonov sklepajo svetovalne pogodbe in tudi kaj v njih piše.
Vsi enaki, nihče brezmadežen?
Premier dr. Miro Cerar se je, najbrž se tega še spominjate, oktobra lani udeležil odprtja ljubljanskega Centra za zagovorništvo, informiranje in pravno svetovanje prijaviteljem korupcije. In kaj je povedal? Pohvalil se je, da bo njegova vlada takšen projekt zagotovo podpirala »v okviru dopustnosti in možnosti«. Potem je dodal, da so prav tisti, ki so sami obremenjeni s korupcijo ali neetičnim ravnanjem, velikokrat še najglasnejši, ko je treba obtoževati in obsojati druge, ki so pretežno pošteni. Opozoril je, da nihče pač ni brezmadežen, da pa se prevečkrat povsem nesorazmerno izvaja (medijski) linč nad posamezniki, ki so zagrešili zgolj manjše, manj pomembne prekrške, ter da bi se zaradi tega lahko zgodilo, da se bodo pošteni ljudje »v strahu pred nesorazmerno javno kritiko« začeli izogibati prevzemanju javnih funkcij.
