Večna uganka Prešernove upodobitve

Večna dilema o portretu Franceta Prešerna, pesnikovi pravi podobi torej, ne bo nikoli razrešena. Pesnika so upodabljali številni slovenski umetniki, slikarji, ilustratorji, kiparji in celo ustvarjalci stripov. Nobena portretna podoba ni na Slovenskem vzbudila toliko polemik, toliko različnih mnenj, priznanj in zavrnitev kot Prešernova, meni umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin: »Nasprotujoči si pogledi na pesnikov zunanji videz, ki segajo vse od Goldensteinove, po spominu in pripovedovanju naslikane upodobitve, so povzročili brez števila odmevov.« V to razpravo so se vključili še strokovnjaki in diletanti, poklicani in nepoklicani ocenjevalci različnih, občasno pojavljajočih se upodobitev, da se je kdaj pa kdaj zazdelo, kot da bi se celotna, malodane vseljudska zanesenost spreminjala v karikaturo.

Prizori iz Prešernovega življenja

Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik Gorenjskega muzeja in likovni kritik, velja za vodilnega proučevalca upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna. Poleg knjige Pesnikova podoba s podnaslovom O portretih dr. Franceta Prešerna 1850–1952 je leta 2005 na to temo opravil tudi doktorat.

Za pesnikove podobe Globočnik pravi, da so zagotovo eden najbolj neobičajnih motivnih problemov slovenske likovne umetnosti in kulturne zgodovine. Dodaja, da Prešernove likovne upodobitve nastajajo že poldrugo stoletje, kar je vse lepo in prav, saj se vendar spodobi, da imamo Slovenci na voljo primerno število reprezentančnih pesnikovih »portretov«. Problem nastopi ob soočenju z dejstvom, da se je Prešeren izogibal portretiranju oziroma fotografiranju, tako da svojim častilcem – ni povsem jasno, ali hote ali nehote – ni zapustil verodostojnega portreta.

Gorenjski muzej v Kranju se vsako leto pred slovenskim kulturnim praznikom spomni največjega slovenskega pesnika. Tokrat se je ddr. Damir Globočnik spoprijel s pripovednimi prizori iz Prešernovega življenja. Nastala je razstava v galeriji Prešernove hiše v Kranju, kamor je kot odvetnik prišel pred natanko 170 leti, torej leta 1847, dve leti pred smrtjo.

Niso sledili Goldensteinu

»Nekoč so se likovniki samoiniciativno odločali za upodabljanje pesnika in njegovih pesmi, vendar pa ta danes ni več v središču njihove pozornosti. Običajno se prebudijo ob katerih obletnicah ali dogodkih, ki so povezani s pesnikom, in potem znova nastajajo slike, kipi ali ilustracije v nekem drugem času in so kot take znova zelo zanimive,« pove Globočnik.

Muzejski svetnik in likovni kritik ter dvakratni doktor znanosti tokrat ni imel lahkega dela. Rdeča nit predstavitve so namreč prizori iz pesnikovega življenja, kot so ga videli nekateri slovenski likovni umetniki v različnih časovnih obdobjih, celo vse do sodobnega stripa mladega avtorja. Tako kot so raznolika časovna obdobja in ustvarjalci Prešernovih podob, so različne tudi tehnike, ki so jih uporabila bolj ali manj znana imena slovenskega likovnega sveta od Mihe Maleša, Hinka Smrekarja, Maksima Gasparija, Elka Justina do Milana Bizovičarja, Dunje Kofler, Marjana Belca ter mladega in drznega avtorja stripa Andreja Štularja.

»Z gotovostjo lahko trdimo, da je bil po spominu naslikan samo Goldensteinov portret. Ta je nastal v letu po Prešernovi smrti, medtem ko naslednja znana Prešernova upodobitev – litografija neznanega avtorja, ki je bila leta 1866 objavljena v prvi posmrtni izdaji Poezij, že vzbuja dvome. Likovni umetniki, ki so sledili, so se hočeš nočeš morali opreti na ta dva prva pesnikova portreta. V pomoč so jim bili tudi bolj ali manj podrobni, povedni in zanesljivi opisi pesnikove zunanjosti ter fotografije sorodnikov. Številni likovniki so se namenoma izogibali zgledovanju po že znanih portretnih interpretacijah, kajti želeli so izoblikovati domišljijsko pesnikovo telesno in – zlasti duhovno podobo, ki so jo razbirali v njegovi poeziji,« pravi ddr. Globočnik.

Sprehod po razstavi

Maksim Gaspari (1883–1980), ki je občasno pisal pesmi in spadal med Prešernove občudovalce, je najbrž prvi upodobil pesnika prešerne volje v spremstvu lepega dekleta. »Motiv velja za enega najbolj priljubljenih domišljijskih pripovednih pesnikovih predstavitev,« pravi ddr. Globočnik. »Na Gasparijevi razglednici dekle v imenu hvaležnih Slovenk Prešernu zatika nagelj v gumbnico. Prizor, zamišljen pred značilno slovensko veduto s cerkvico na hribčku, obkroža okvir iz secesijsko stilizirane ljudske ornamentike. Osrednji motiv okvirja je niz 14 src, v katera je Gaspari zapisal začetke pesnitev Sonetnega venca. Gasparijev tedanji dobrotnik, kamniški živinozdravnik in zbiralec umetnin dr. Josip Nikolaj Sadnikar, je risbo leta 1905 izdal na razglednici.«

Upodobitev pesnika pred rojstno hišo v Vrbi je delo Saše Šantla (1883–1945). Njegovo ilustracijo je leta 1904 v tribarvnem tisku na razglednici založil ljubljanski trgovec Jernej Bahovec. Dobiček od prodaje razglednice je šel v sklad za Prešernov spomenik. Sramežljivo skrito je platno Marjana Belca (1918–2001), ki prikazuje pesnika na današnjem kranjskem Glavnem trgu.

Hinko Smrekar (1883–1942) je znan kot avtor vrste drznih satiričnih ilustracij, imenitnih portretnih karikatur, grafik in ilustracij. Leta 1942 je odlično upodobil Prešerna in Čopa ter leta 1940 Prešerna v Peklu. Iz leta 1927 je lesorez, upodobitev pesmi Pod oknom, ki je bila izbrana za objavo v tretji Maleševi knjižici. »To je žalostna tožba mladega zaljubljenca, ki zaradi srčnih ran vzdihuje pod oknom svoje ljube. Nastala je leta 1841, najbrž z mislijo na Jerico Podbojevo, najmlajšo hčerko krčmarice v Peklu,« pojasni avtor razstave.

Pesnik v idealizirani podobi

Prešernu sta poleg vrste del, ki spadajo na področje kratke proze, posvečena tudi dva obsežna romana. Globočnik pravi, da sta oba nastala v medvojnem obdobju: knjiga Ilke Vašte Roman o Prešernu leta 1937 in delo Antona Slodnjaka Neiztrohnjeno srce leta 1938: »Spodbudila ju je priljubljenost biografskega romana v velikih evropskih literaturah, omogočilo pa gradivo o Prešernovem življenju, ki so ga do tedaj zbrali prešernoslovci in ga je bilo mogoče uporabiti kot literarno snov.« Ob tem ne gre spregledati prispevka ilustratorja, risarja in grafika Elka Justina (1903–1966), ki je leta 1937 pripravil deset pretanjenih perorisb s prizori iz Prešernovega življenja in uvodno risbo Prešernove silhuete, objavljenih pa je bilo samo osem. Med drugim je upodobil Prešerna v družbi literarnega mentorja Matije Čopa, tesnega prijatelja Andreja Smoleta, slikarja Matevža Langusa, Julije in Ane Jelovškove. Pri Čopu in Smoletu se je oprl na Langusova portreta obeh Prešernovih prijateljev.

»Prešerna si je vselej predstavljal v odkrito idealizirani podobi,« pove ddr. Globočnik. »Pesnik je na ilustracijah viden večinoma v profilu, saj je Justin za vzor poleg Goldensteinovega portreta, Ganglovega doprsnega kipa in Wagnerjeve litografije vzel tudi Langusovo risbo domnevnega Prešernovega portreta, za katero pa se je izkazalo, da gre za slikarjev avtoportret.«