LJUBLJANA – Časi finančne krize so težki, možnosti za zaposlitev je malo, mnogi med nami smo že na lastni koži izkusili precej zavrnitev in doživeli to, da imajo zveze in poznanstva prednost pred izkušnjami in znanjem. Vendar pa ni težko le danes, prav lahko ni bilo nikoli, je na svojem blogu zapisal Kamenko Kesar: »Večina se ni rodila kot lastnik oziroma direktor. Večina nas ni imela zvez in poznanstev. Večina nas, ki smo majhni (kot sem sam) ali veliki direktorji, smo odgarali hudiča in pol, da smo prišli do sem. In začetki niso bili nič drugačni, kot so danes.«
Začel iz nič
Pravi, da se je preselil iz Maribora v Ljubljano in začel iz nič, čeprav ni bil popolnoma brez izkušenj, sreče pri iskanju zaposlitve pa kar nekaj časa ni imel. Pomagali niso niti vsi nasveti, redno obiskovanje zavoda za zaposlovanje, zgleden CV in delavnice.
Prošnje je pošiljal na razpise in na slepo in ravno s slepo poslanimi prošnjami mu je uspelo priti na štiri razgovore. Ko je končno dobil službo, je delal dneve in noči, dokler firma ni počasi propadala, zato mu ni preostalo drugega, kot da poišče novo delo. Znova je dobil zaposlitev, dela se je lotil »entuziastično, poln energije, prepričan, da lahko spremenim svet«. Vendar navdušenje ni trajalo dolgo, saj se je kmalu skregal z direktorjem in bil znova prisiljen v iskanje nove službe. Naslednjo službo je dobil po čisti sreči, saj so njegovo prošnjo potegnili iz arhiva in ga poklicali: »Imel sem srečo oziroma eno od tisoč prošenj na pravem mestu in očitno v redu napisano.«
Več sto pisnih zavrnitev in več sto neodgovorjenih prošenj
Kesar, ki je leta 2007 ustanovil agencijo Adrema, pravi, da še danes ne razume, kako je lahko šel čez več sto pisnih zavrnitev in več sto neodgovorjenih prošenj brez hujših posledic. Ugotavlja, da je pri treh stvareh delal napako in bi jih v primeru, da bi ga znova čakala enaka pot, spremenil.
Kot prvo je izpostavil, da bi, medtem ko je pošiljal prošnje, zastonj delal. »Zdelo se mi je, da nimam časa, ker sem bil preveč zaposlen z iskanjem dela. Seveda v tem iskalnem času nisem nič zaslužil, torej bi bil po zaslužku na istem.«
Prav tako obžaluje, da nikoli ni dvignil telefona in poklical potencialnega delodajalca. »Pa vem, zakaj ne, ker je zavrnitev po pošti bolela manj kot zavrnitev po telefonu.«
Kot tretje »nikoli ne bi na glas govoril, da so moji starši imeli več možnosti za zaposlitev, kot sem jih imel jaz. Ker jih niso. In ker tudi danes mi, starši najstnikov, nismo imeli več priložnosti in možnosti za zaposlitev, kot jih imajo današnji študenti.« Zapisal je, da se definicija zaposlitve s časom spreminja, še njegovi starši so imeli zagotovljeno doživljenjsko zaposlitev, medtem ko njemu »nihče mi ni zagotovil, da jo bom naslednje leto obdržal«. Kot piše, pa je imel vsaj »večji nabor firm, med katerimi sem se odločal, katera me bo hitreje in kreativneje zavrnila«. Vendar pa si danes zaposlitev lahko kreiraš sam, piše, in to kadar koli in kjer koli. »Ne rabiš trgovine iz opeke, ne rabiš POS-terminala, ne rabiš hoditi od vrat do vrat.«
»Nikoli nisem imel pravice nergati«
Čeprav so se načini zaposlovanja z leti spremenili, pa nekaj ostaja enako: »Če želiš kar koli, moraš dati celega sebe v to. Brezkompromisno, strastno in odločno. Mislim, no, moj oče je zapustil svojo družino in državo, da je prišel do dela. Če dobro pomislim, nikoli nisem imel pravice nergati. Nikoli. Ne glede na vse zavrnitve.«
