Večina četrtošolcev ne 
zna prerezati krompirja

Čeprav živimo v svetu, ki je zelo vizualen, je likovnega pouka v šolah vedno manj. To je škoda, saj likovno ustvarjanje pozitivno vpliva na številne plati razvoja, pomembne tako za umetnika kot bodočega zdravnika. Likovna vzgoja nam pomaga pri razumevanju kemije in fizike, poznavanje vplivov, ki jih imajo barve in oblike na našo podzavest, pa zmanjša možnost manipulacije z našimi občutki v potrošniškem okolju. Slednjemu namreč vladajo grafični oblikovalci, napol resno napol v smehu pravi profesorica za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani dr. Beatriz Gabriela Tomšič Čerkez.

Zakaj je likovno izražanje zelo pomembno, še posebej za otroke, ne le kot del likovne vzgoje, ampak na splošno?

Mlajši otroci se po naravi likovno izražajo. Tako spoznavajo in preizkušajo svet okoli sebe. Pozneje prek likovnega ustvarjanja razvijajo različne aspekte osebnosti. Po eni strani kognitivno plat, ki je danes v šolstvu najbolj poudarjena – govorim o predmetih, kjer se moramo nečesa učiti in naučiti –, po drugi strani pa čustveno plat, ki je povezana z motivom. Potem sta tu še spoznavanje materialov ter izrazna plat, se pravi izražanje osebnosti. Prostorska predstava, ki jo pridobimo z likovno vzgojo, je pomembna za obvladovanje fizike ali kemije – če si ne znamo predstavljati predmeta v prostoru, snovi ne moremo razumeti.

Kakšen bolj ambiciozen izmed staršev bi najbrž rekel: Želim si, da bi moj otrok postal zdravnik ali odvetnik, vseeno mi je, ali ima na urniku likovno vzgojo.

Tistemu, ki bi rad imel zdravnika, bi še posebej priporočila, naj otroku ne odreče ur likovne umetnosti. Delo zdravnika poteka v treh dimenzijah, zato je zelo pomembno, da obvlada in razvija prostorsko predstavo. Nekoč sem svojega ginekologa vprašala, kako lahko bere črno-beli ultrazvok, in povedal mi je, da se vsaj šest mesecev na posebnem izobraževanju učijo branja svetlih in temnih odtenkov. Najbrž ste že slišali za kirurge, ki slikajo. Pravijo, da ima telo od znotraj neverjetne barve, in to skušajo pokazati v svojih delih. Likovnost v tem smislu je pomembna za skoraj vse poklice.

Pravite, da se iz pobarvank vidi tudi to, koliko je nekdo star. Velja to za vse vrste likovnega izražanja?

Teoretično je res mogoče določiti starost iz likovnega izražanja. Obstaja teorija, ki razloži značilnosti likovnega izražanja pri posamezni starosti, vendar pa je treba upoštevati, da se otroci razvijajo različno. Nekdo lahko zelo pokaže značilnosti, tipične za določeno starost, na primer lahko dojame perspektivo, po drugi strani pa riše človeško figuro brez komolcev, kolen...

Kaj vse lahko ugotovimo iz otrokove risbe?

V interpretacijo risb ne bi posegala, s tem se ukvarja psihologija. Se pa da iz risbe razbrati marsikaj, na primer kako motorično sposoben je otrok. To se vidi na prvi pogled. Prav tako se takoj opazi, ali je tisti, ki je risbo ustvaril, drzen ali previden. Način uporabe likovnih materialov in orodij nam o tem veliko pove.

Je v otroškem likovnem izražanju zaznati, da živijo drugače kot generacije pred desetimi leti?

Absolutno. Najbrž vsi poznamo pečatnike iz krompirja. Otroci pred desetimi leti so jih delali brez težav. Danes v četrtem razredu večina zelo težko prereže krompir na pol. V nekaterih šolah celo preverjajo, ali si znajo prvošolci sami zavezati čevlje. Psihomotorične zmožnosti velikega števila otrok so se v relativno kratkem času na splošno zelo spremenile. Otroci imajo danes že zelo mladi izkušnje z računalniki in vse manj pišejo z roko. Vse to vpliva na likovno izražanje. Obstaja raziskava, ki ugotavlja, da računalnike uporabljajo že dve do tri leta stari otroci.

Kaj to, da ne znajo likovno ustvarjati, pomeni za osebnostni razvoj mladih generacij?

To pomeni, da ne bodo znali opazovati tako kot nekoč. Načrtovali bodo verjetno drugače, saj računalnik omogoča, da vsako stvar desetkrat poskusiš in potem izbrišeš. Včasih to ni bilo mogoče. Delali, mislili in živeli bodo zagotovo drugače kot mi.

Torej je likovna vzgoja v šolah za te otroke še toliko bolj pomembna?

Tako je. Likovna vzgoja je s prenovo šolstva ogromno izgubila na račun drugih predmetov. Največja je izguba ur v tretji triadi osnovne šole, torej ravno takrat, ko so otroci dovolj zreli, da ne potrebujejo več toliko prostega likovnega izražanja, ampak se lahko še česa naučijo. Prav takrat skoraj nimajo več tega predmeta. In to je škoda.

Pri nas in po svetu so velik trend pobarvanke, ki se jih lotevajo ne le otroci, ampak tudi odrasli. Torej se vendarle vse življenje želimo likovno izražati?

Vprašanje je, koliko gre za željo, koliko pa za nekaj, kar so nam vsilili od zunaj (smeh). Nekje sem prebrala, da Faber-Castell zaradi trenda pobarvank proda trikrat več barvnih svinčnikov. Pogledov na ta trend je tako lahko več.

Vendar pa je dobro, da se ljudje likovno izražajo – četudi s pobarvankami?

Pobarvanke so, v nasprotju s splošnim mnenjem, zelo ustvarjalne. Vsak se jih loti drugače. Ustvarjalnost ni enako kot originalnost. Veliki avtorji, ki jih v Sloveniji žal pogosto premalo upoštevamo, na primer Bruno Munari ali Edward de Bono, kažejo, da se je ustvarjalnosti in vseh njenih aspektov mogoče naučiti oziroma jih razvijati. Ustvarjalnost je proces, v katerem si nekdo za določen problem izmisli različne rešitve. Del ustvarjalnosti je, da zna med njimi izluščiti najboljše. Ustvarjalnost je tudi, da zna potem iz razmisleka narediti načrt za izpeljavo.

Torej je ustvarjalnost, ki jo razvija likovni pouk, pomembna tudi za korporativno delo ...

Seveda. Tudi nekdo, ki ustanovi podjetje, tega ne more uspešno izpeljati brez ustvarjalnosti. Ustanovitelj Appla Steve Jobs je dejal, da nikoli ne zaposluje programerjev, ki delajo le z računalnikom, pač pa izbira ljudi, ki znajo povezovati računalniško delo z umetnostjo.

Zdi se, da po eni strani živimo v dobi, ki zelo temelji na vizualnem, po drugi strani pa zanemarjamo likovno izražanje in krčimo število ur likovnega pouka v šolah.

Točno. Prav zato nisem preveč optimistična glede prihodnosti človeštva. Z vizualnim je mogoče zelo učinkovito manipulirati in mislim, da bi to lahko bil razlog, da ni interesa za širjenje znanja o vizualnem. Denimo državnih institucij, ki oblikujejo šolske programe. O tem govorijo že teorije iz šestdesetih let. Ko se je pojavila televizija, so nekateri avtorji domnevali, da verbalni jezik zelo obvladamo. Takoj nam je jasno, če nam nekdo želi nekaj prodati. Drugače je z likovnim jezikom. Z njim je mogoče vplivati na nezavedno.

Oblika in barva v nas nekaj vzbudita, ne da bi se tega zavedali?

Seveda. In grafični oblikovalci te procese dobro poznajo.

Bi lahko rekli, da svetu vladajo grafični oblikovalci?

V svetu, kjer vlada kapital, je pomembno, koliko prodaš. In grafični oblikovalci morajo obvladati vizualno manipulacijo, sicer ne prodajo nič. Torej s tega vidika resnično vladajo svetu (smeh).