Več v bolnišnici kot doma, danes trenira za olimpijado

ŠENČUR – Morda še niste slišali za Patrika Jagodica, a v prihodnosti se bo o njem zagotovo veliko govorilo. Štirinajstletni fant z Visokega pri Šenčurju ni samo junak, ki kljub invalidnosti premaguje vsemogoče ovire, ampak je na dobri poti, da postane olimpijski prvak.

Rodil se je s hudo telesno okvaro, artrogripozo, zaradi katere ima otrdele in okvarjene sklepe na nogah, na rokah ima samo po štiri prste. Do desetega leta je več preživel po bolnišnicah kot doma, za njim je trinajst operacij in nešteto pregledov, posegov, preiskav, terapij … Potem je začel plavati, kar mu je popolnoma spremenilo življenje. Iz ubogega invalida na vozičku je postal fant, da bi gore premikal! Kot da je na prvi del življenja pozabil, z neizmerno voljo premaguje vse ovire, ki mu jih je usoda postavila na pot. Hodi v šolo »za zdrave«, v OŠ Šenčur, rad se vozi s kolesom in igra igrice na računalniku, s sošolci jo med počitnicami radi mahnejo v bližnjo Kokro na kopanje, predvsem pa že dve leti trenira plavanje in nabira kolajne, da jih sploh ne šteje več. »O madona, pa jih je res veliko,« se nasmeje, ko jih našteje kar 20. Prepričan je namreč bil, da jih je nekje okoli trinajst.

Olimpijski prvak bom!

»Pred dobrima dvema letoma sem videl Darka Đurića, kako je plaval z eno roko in brez nog, in sem si rekel, da bom poskusil kaj velikega doseči v življenju,« opisuje plavalne začetke. Takrat se je tudi odločil, da bo ciljal kar na olimpijado! Rečeno, storjeno, po dveh letih plavanja je večkratni državni prvak v kravlu, delfinu in hrbtnem plavanju, na paraolimpijskih igrah do 18. leta starosti v Varaždinu je na petih plavanjih dosegel štiri druga mesta, na mednarodni tekmi v Splitu, kjer je tekmovalo 21 držav, je bil sedmi. Preizkusil se je na tekmi z »zdravimi« v Kranju in dosegel četrto mesto, le malo je manjkalo, da bi bil tretji.

Prav nič čudno ni, da si je z dosežki kot najbolj obetaven mlad športnik invalid prislužil vstopnico za paraolimpijske igre v Riu de Janeiru. Ker je še premlad, da bi tekmoval, bo letos le navijal – seveda za Darka Đurića, čez štiri leta pa zagotovo potuje v Tokio, in to ne samo sodelovat, ampak tudi zmagovat! »Bom šel kar na prva tri mesta, in to v čim več kategorijah. Poglejte, koliko olimpijskih medalj ima Michael Phelps, verjetno tudi on ni ciljal samo na eno …« Neverjetno, a po srečanju s Patrikom ni nobenega dvoma, da mu to ne bi uspelo.

Odličnjak, ki zmore vse

Od kod takšni odločenost, samozavest in vztrajnost? Ne nazadnje popolnoma zdravi ljudje ob malenkostnih težavah tako radi jamramo in se smilimo sami sebi, štirinajstletni fant, ki ima zaradi hude bolezni otrdele in okvarjene sklepe, pa se kar odloči, da bo postal olimpijski prvak. »Patrik je dal veliko hudega skozi, že od rojstva je močno gibalno oviran. Morda je ravno zaradi tega tako neverjetno odločen in zrel za svoja leta, prav nič mu ni težko. Zdi se mi, kot da čisto drugače razmišlja od zdravih vrstnikov. Predvsem rad plava in uživa v tem, Tokio pa je zanj tako močna motivacija, da bo naredil vse, da mu bo res uspelo,« pripoveduje njegova mama Jana Jagodic. Ponosno še doda, da je bil njen edinec do osmega razreda odličnjak, le letos je dosegel prav dober uspeh, saj je zaradi treningov in tekmovanj veliko odsoten. Pa kako je priden in ga sploh ni treba siliti, da naredi naloge in se uči, še celo sošolci ga velikokrat kličejo, kaj je za nalogo, a je manjkrat v šoli, kot so oni. »Daj no, daj mami, saj tudi sošolci meni veliko pomagajo in me podpirajo,« se upre Patrik mamini hvali in iskreno pove, kako veliko mu pomeni, da so ga kljub telesni okvari sprejeli v svojo družbo in da si kljub napornim treningom ob šoli vedno rad vzame čas za druženje. Edino nogometa ne more igrati z njimi, a mu ni nič kaj hudo zaradi tega, saj ima svoje plavanje.

»Ogromno nam pomeni, da je Patrik tako vztrajen in da ga plavanje tako veseli! Zanj je lahko samo dobro, saj si s tem dokazuje, da tudi on zmore vse,« se sinovih uspehov veseli oče Simon Jagodic.

Splaval s tremi leti!

Pravzaprav niti ni čudno, da Patrik Jagodic postaja naš novi Darko Đurić ali Michael Phelps. Plavanje so mu predpisali kar na recept, kot dojenčku, v razvojni ambulanti, saj ugodno vpliva na njegove sklepe. Tako je med terapevtskim plavanjem po Halliwickovem konceptu splaval že s tremi leti, od takrat naprej pa je ves čas hotel biti v vodi, zato so starši naredili vse, da so bili čim več na morju in v bazenih.

Poleg staršev je za njegove dosežke zagotovo najbolj zaslužen učitelj športne vzgoje na njegovi osnovni šoli v Šenčurju, Primož Černilec. Ta je v učencu prepoznal neverjetna talent in ljubezen do plavanja, ga začel usmerjati in uredil vse, da je lahko začel trenirati. »Res je veliko naredil zame, ne vem, kako bi začel brez njega, če sploh bi. Še zdaj me ima vsak teden na dveh individualnih urah, ko delava po navodilih mojega super trenerja plavanja Mateja Globočnika,« pohvali super ekipo naš superjunak, ki mu ni prav nič težko štirikrat na teden po šoli trenirati v Radovljici in vsakič preplavati od tri do štiri kilometre. Seveda ni treba niti omenjati, da mu še niti enkrat na misel ni prišlo, da bi odnehal, namesto tega pa moramo poudariti, da plava v istem klubu kot Darko Đurić, v Plavalnem klubu Gorenjska banka Radovljica.

Plavanje mu je spremenilo življenje

Ko se pogovarjamo s tem neverjetno odločnim fantom, skoraj ne moremo verjeti, kako mu je šport spremenil življenje. Še pred štirimi leti so Jagodičevi hodili s Patrikom od operacije do operacije, s terapije na terapijo. Ker se zaradi invalidnosti ni mogel gibati, se je začel rediti in na enem od pregledov je zdravnica ugotovila zelo visoko stopnjo holesterola in veliko verjetnost, da oboli za sladkorno boleznijo. Patrika je takoj poslala na hujšanje v Center za zdravljenje bolezni otrok v Šentvid pri Stični, kjer so ju, skupaj z mamo, naučili zdravega prehranjevanja. V dveh letih je nato shujšal za 14 kilogramov in vseskozi uspešno ohranja težo.

»Hujšanje v Stični je bila za našo družino velika prelomnica,« še pove Jana Jagodic. »Takrat smo vsi trije ugotovili, da moramo nekaj spremeniti v življenju. V Patriku je prav takrat vzniknila odločitev, da se bo začel ukvarjati s športom, in to je bilo nekaj najboljšega, kar se mu je zgodilo.«