Več ko ribe kakajo, bolj uspevajo vrtnine

Dimniki, sajaste opeke, mestni golobi, ribnik in zelenjavni vrt. Katera pojma med naštetimi ne spadata pod asociacije na ljubljanske strehe? Tako je, zadnja dva. Pa vendar, na strešni terasi za Bežigradom v Ljubljani brbota voda, v kateri plavajo ribe, poleg njih pa v koritih uspeva eden najvitalnejših zelenjavnih vrtov, kar jih je mogoče videti v trenutni suši in pripeki. Tu je dom Saša Luznarja in še treh članov društva Duh časa, pri uresničitvi projekta Triglavski urbani vrt, akvaponičnega vrta na strešni terasi, pa so poleg preostalih članov društva in prostovoljcev pomagali tudi drugi njegovi sostanovalci. Duh časa, društvo za trajnostni razvoj, se z različnimi projekti in akcijami zavzema za prenovitev družbenega sistema. Usmerjeni so predvsem v trajnostni razvoj, samopreskrbo s hrano in energijo, spodbujajo sodelovanje med ljudmi prek delovnih akcij, zavzemajo se za deljenje dobrin in njihovo recikliranje. TUV je eden konkretnih projektov samopreskrbe, najbolj razširjen pa je projekt Računalniki za socialno ogrožene. Štiridnevni festival Zdaj pa dost'!, ki so ga pripravili, je potekal v 27 mestih v Sloveniji, pri dejavnostih pa se pridružujejo tudi sorodnim društvom.

Vrt brez zemlje

»Sašo je ata tega projekta,« pove Damjan Kašnar o TUV, nato pa ga v smehu prešine, »potemtakem sem jaz mama.« Po tej opredelitvi smo na dnevu odprtih vrat TUV, ki ga je društvo pripravilo v nedeljo, 4. avgusta, izvedeli, kako je zrasla ideja o projektu. Sašo se je navdušil pri ogledu filmčkov s to temo na youtubu, in ko ga je že skoraj minilo, je idejo pograbil Damjan. Prvo manjše poskusno korito sta naredila še pozimi in zadeva je delovala. Najprej je bila mišljena precej manjša, »a je rasla in rasla in nastalo je … tole,« Damjan s pogledom zaobjame površino skoraj celotne terase, na kateri se pod velikim plastičnim rastlinjakom bohoti pravi vrt s solato, paradižnikom, feferoni, fižolom, bučkami, med njimi je celo koruza, ki se jo lepo vidi dol s ceste. Akvaponika je sistem gojenja rastlin, ki v temelju deluje po naravnem vzorcu. Beseda je skovanka iz hidroponike in akvakulture, gojenja rib, pove Sašo. Tak vrt ne potrebuje zemlje, rastline rastejo iz glinopora – to so tiste rjave kroglice, ki jih vidimo v koritih za rože na primer v nakupovalnih središčih. Pravzaprav ne potrebuje niti tal, saj je ves sistem v visokih koritih. Po načelih društva so prav vsa iz recikliranega lesa, iz materiala, ki bi ga sicer zavrgli. In ni ga treba zalivati, saj voda ves čas kroži po celem sistemu.

Brez kanglic in lopat

Tako na terasi v družbi sproščenih ljudi pod streho rastlinjaka rastejo pokončne rastline na skoraj 40 stopinjah Celzija prav nič povešenih listov, videti so spočite kot njihovi gojitelji, ki jim ni treba vsako jutro in večer s kanglico ali cevjo stati pred svojimi gredicami. »Potegnil sem vzporednico s tropskim pragozdom,« pravi Damjan, in v takšnem vremenu smo jo tudi mi zlahka, »tam je ves čas 40 stopinj, ampak ves čas tudi dežuje. Pri tem sistemu so korenine v vodi in ves čas dobivajo hranila in vodo ter kisik, tako kot pri klasičnem vrtičkarstvu s prekopavanjem.« Tako je, tudi prekopavati ni treba. Vseh treh ali štirih kubikov vode, kolikor je potrebuje Triglavski urbani vrt, je deževnice. »Ta je tudi boljša,« pove Sašo, »saj je voda iz pipe za rastline pretrda.« Le pod prvim koritom, za posodo z ribami, je bazen, naprej pa teče po kanalih, ki so speljani od njega. Pretok je naraven, deževnica teče po žlebu, črpalko potrebuje le, da pride iz zbiralnika gor po koritu, in pa filter, skozi katerega jo spustijo med črpanjem, da veliki delci ostanejo na dnu.

Kakajo za hrano

Ribe, ki veselo plavajo ob vrtu, so krapi. Lahko bi bile druge, če bi si zadevo zamislili v manjših dimenzijah, tudi zlata ribica. »Čisto ljubiteljsko bi se dalo doma narediti majhen sistem z zlato ribico,« pravi Damjan in doda, da pri TUV tudi sami želijo ohraniti spontanost, projekt je povsem nekomercialen in raje, kot da bi ga poskušali popularizirati, vidijo, da ga pridejo pogledat tisti, ki jih to res zanima, tako da je njihov namen predvsem izobraževalen. Na dnevu odprtih vrat se je že v prvi uri zvrstilo precej obiskovalcev, ki jih je TUV zelo pritegnil. Zadovoljni so bili videti tudi krapi, ki jim ravno tako kot rastlinam prav nič ne manjka. Njihova vloga je hraniti rastline, za kar morajo le – kakati! »Več ko je kakcev, več mora biti rastlin, da jih razgradijo in očistijo vodo, to je v bistvu ta dinamičnost, rastline pojejo vse, kar je treba, da lahko ribe normalno dihajo in bivajo, in obratno,« razloži to simbiozo Sašo, in res je voda, ki se po krožnem sistemu vrne h krapom, videti povsem čista, veliko bistrejša kot v kakšnem ribniku. »Eden glavnih akterjev v sistemu so mikroorganizmi, ki se ne vidijo,« še en člen verige razkrije Sašo. »V glinoporu se naredijo kolonije bakterij, ki pretvarjajo nitrit, ki ga izločajo ribe, v nitrat, ki ga rastline posrkajo. Vzpostaviti moraš ravnovesje, dokler še ni rib, se dodajajo organska hranila iz alg itd., nekaj časa namreč traja, da se kolonije naselijo.« Genij, ki si je izmislil ta sistem, je mati narava. Matjaž Ugovšek, predsednik društva, pove, da je sistem takšen, kakršen je na močvirnatih območjih. Da je zadeva v temelju povsem naravna, je menila tudi gosenica, ki se je tega vročega dne lotila listov bučke v TUV. To ni bila dobra odločitev. »Gosenico kar ribam, ja!« se je glasila njena usoda in tako je, namesto da bi jedla rastline, na koncu, v nekoliko predelani obliki, sama postala njihova hrana.