Tehnološka revolucija se je razplamtela šele, ko je moški dovolil ženski, da lahko razmišlja, da se sme vključiti in sodelovati, da sme svoja znanja tudi uveljaviti. Brat je sestri končno ponudil roko. In svet je postal popolnejši. Nenadoma se je polovici glav pridružila še druga polovica, več glav več ve. Pri izločevanju vsakič – trpi napredek. Še enkrat, več glav več ve!
V praksi je seveda nasprotno: človek, to prestrašeno bitje, je namreč odvisen od neprestanega (iz)ločevanja. Tudi pri nas, državici kajnov in abelov. Kjer je v določenem zgodovinskem trenutku brat predolgo tlačil brata, prisluhnil mu gotovo ni, nakar ga je revež izkoristil in mu brutalno sodil. Še živali niso mogle verjeti, česa je bil sposoben. Vanj se je naselila zverinskost. (Po tihem se vprašajte, kaj tako hudega bi vam morala brat ali sestra storiti, da ga ali jo zverinsko pokončate, njegovo ali njeno truplo pa zasujete ali zabetonirate, ker vas je bilo preprosto sram.) Ko so še ptice onemele. In videle dve tragediji: ko je onemu s križcem srce prenehalo biti, se je onemu z zvezdico izsušila duša. To je bil poraz vseh nas. Namesto da bi več glav več vedelo, so naši očetje izgubili – glavo.
Zavladal je molk, brata, ki sta preživela bratomor, sta v času paranoje preprosto morala molčati: ker sta bila prestrašena, eden zaradi doživetega, drugi storjenega. Resnica je preveč bolela, da bi spregovorila. Pravega napredka seveda ni bilo, če pa je že bil, je bil samo polovičen.
Preteklost nas determinira – pa če si to priznamo ali ne. »Ne smemo se vračati nazaj, zbrati je treba pogum za naprej!« mi kar naprej odzvanjajo premierkine besede iz nekega spota, med kampanjo pa sem se prav iz njenih ust naposlušal, kdo vse je bil v preteklosti kriv, da ji ni uspelo to ali ono. Razumem jo, saj smo zaznamovani, obremenjeni, še vedno nepripravljeni na kruto resnico in na sožitje. V času, ko potrebujemo – vse glave! Ko se ne bi smeli deliti in ko bi bilo treba podati roko vsakomur, ki lahko prispeva k reševanju Slovenije. Več glav več ve.
