Več denarja le za nižinske kmete

LJUBLJANA – V Sloveniji obratuje približno 76.000 kmetij, med njimi je približno 15.000 večjih, pogojno primerljivih s kmetijami v Nemčiji in Franciji. Tistih z 200 ali 300 hektarji pa lahko preštejemo na prste ene roke. Kar 70 odstotkov vseh je hribovskih ali kmetij z omejenimi dejavniki kmetovanja, kar pomeni, da so njive in travniki v naklonu, da je vse skupaj razparcelirano in da se povsod naokoli razrašča gozd. Običajno so kombinirane in na njih ob kravah in ovcah v hlevu družina preživi še s prodajo lesa in podobno.

Koliko je vreden obisk na hribovski kmetiji?

Do nedavnega so kmetje za obdelovanje zemlje v hribih dobili kolikor toliko zgledno finančno podporo v obliki kmetijskih subvencij. Hribovske kmetije nekje na Kozjanskem, pod Krvavcem ali na Dolenjskem so dobile nekaj več denarja kot poljedeljci in živinorejci s Krškega ali Ptujskega polja, iz Šenčurja ali Prekmurja. Morda to res vsaj z enega vidika ni bilo pošteno, saj je nižinski kmet, ki je na hektar veliki njivi pridelal 10 ali 20 ton zelenjave, kar je nadvse pomembno za samopreskrbo države, dobil manj denarja kot hribovski, ki mu denimo travnik daje le košnjo in komaj pridela zase.

Morda je to res, vendar se vsega v sodobni, socialno urejeni državi ne da izmeriti v denarju. Koliko je vreden prijeten sprehod po neokrnjenem, zdravem gozdu? Koliko družinski obisk na hribovski kmetiji?

Nov načrt subvencioniranja kmetij – Kmetijsko okoljska podnebna plačila 2015–2020 (KOPOP) v okviru Programa razvoja podeželja je presenetil še tako pesimistične kmete, ki se jim še ljubi kositi strme rebri in pasti ovce, ki jih je potem težko prodati.

Splača se zlivati gnojevko po ravnini

Dolenjski vinogradnik mi je oni dan namignil: »Papirjev za subvencije je vse več, to zato, ker bi se radi znebili nas malih.«

Omenimo le nekaj milo rečeno nerazumljivih zahtev za pridobitev subvencije. Ena je tista o zlivanju gnojevke, pri čemer nižinski kmet za gnojenje dobi slabih 100 evrov subvencije, hribovski pa slabih 40 evrov. Povejmo, da nižinski kmet lahko gnoji z desettisočlitrsko cisterno, hribovski pa zaradi strmine le denimo s tritisočlitrsko. Druga zanimiva zgodba se zavrti okoli košnje trajnih travnikov, pri čemer država zahteva, da je kmet upravičen do subvencij KOPOP le v primeru, da; prvič: ohrani 5 do 10 odstotkov površine nepokošene in nepopasene. Kar fizično pomeni, da mora kmet nekje pod Krvavcem ali ob vznožju Bohorja v primeru, da ima štiri hektarje velik travnik, 2000 kvadratnih metrov ograditi, sicer mu bo travnik popasla divjad! Ker je paša prepovedana?!

In drugič, če celotno površino pokosiš in seno tradicionalno posušiš, baliranje je namreč prepovedano. V sončnem poletju bi se to celo dalo, v lanskem deževju pa bi kmet s tradicionalnim sušenjem sena bankrotiral.

Dodajmo še to, da je v okviru preteklega programa razvoja podeželja dobil subvencijo tudi za travnik s 35-odstotnim naklonom. Po novem za 35-odstotnega ne dobi nič, v primeru 50-odstotnega pa mora travinje pokositi ročno, paša je prepovedana! O smiselnosti pogojev za pridobitev subvencij ne bomo izgubljali besed.

Z novim KOPOP bodo nižinski kmetje pridobili, hribovski nekaj izgubili. Kakšna je slovenska dolgoročna strategija razvoja slovenskega kmetijstva? Program so resda potrdili v Bruslju, napisali pa smo ga sami!