LENART – Življenje zna biti kruto, težko in nepošteno, včasih še posebno. To je zagotovo nauk, ki ga je spoznala 30-letna Lidija Kos iz Trnovske vasi, ki leži ducat kilometrov od Lenarta. Lidija je po rodu s Ptuja, tam je dokončala tekstilno šolo, nato pa je v cvetu mladosti spoznala moškega svojega življenja – Simona. Priženila se je v njegovo Trnovsko vas in skupaj sta se začela aktivno ukvarjati s prašičerejo na kmetiji, ki je prehajala iz roda v rod.
»Kmetija spada med zaščitene, ima 14 hektarov in na njej redimo 650 prašičev,« na videz impresivne podatke pove Lidija, medtem ko v rokah pestuje najmlajšo potomko, osemmesečno hčer Urško. Ob njej sta tu še devetletna Nataša in šestletni Simon. Življenje se je obrnilo na glavo in navzdol v drugi polovici leta 2010, ko so Kosovi izvedeli, da ima družinski mož in oče Simon raka. Točneje: kostnega raka.
Dolg s hipoteko
Ali je obstajalo upanje zanj? »Ne. Najprej so hoteli nogo obdržati, bil je na kemoterapijah, toda tumor so zmanjšali, ne pa uničili ali odstranili,« pojasni vdova in medtem se utrnejo solze v njenih očeh ob bolečih spominih: »Najprej je šla ena noga, naredili so mu umetno, nato je bila še druga noga, pa rak se je razširil na pljuča in jetra. Srce mu je opešalo zaradi kemoterapij.« Konec je bil trd, hladen in nepovraten: leto dni po tistem, ko so izvedeli za smrtonosno bolezen, je slednja opravila svoje. Urška, ki iz maminega naročja gleda naokrog po sobi, je takrat imela dva meseca. Ena od posledic je bila tudi fizična sprememba razmerij in moči; ko je Simon odšel lani septembra, je Lidija (sveže šibka od poroda) ostala sama na kmetiji. Za kar sta prej skrbela dva, mora zdaj zadostovati eden. Ena.
Sorodniki pomagajo
Simonovih staršev ni več, z njenimi pa tudi ni briljantno: »Moja mama je v službi, očetu pa se sušijo žile in mi ne more več pomagati, kot mi je prej. Simonova brata pomagata, kolikor lahko,« dodaja, tudi starejša otroka ji pomagata, kolikor lahko. In čeprav s hvaležnostjo pove, da ji pomagajo sorodniki in prijatelji, je jasno, da je zanjo iz kmetije oziroma posesti nastalo prekletstvo.
Ko sta se spustila v prašičerejo, sta najela kredit, da sta obnovila in primerno preuredila prostore za posel, dolg, ki znaša okoli 40.000 evrov, je zavarovan s hipoteko na nepremičnine. Prašičereja po drugi plati vendarle danes ni tolikanj donosna, da bi pokrila investicijo oziroma kredit: »Posel se niti ne pokriva, vse, kar dobiš od prašičev, vtakneš v zemljo in traktorje,« opiše poslovno bilanco. Trenutno je na porodniški, z otroškimi dodatki dobi okoli 400 evrov na mesec. »So položnice in krediti, in če ne bi bilo teh kreditov, bi še nekako šlo,« de po tihem Lidija.
Porodniška se ji izteče naslednji mesec, kako bo potem, še ne ve. Ve pa, da se mora boriti, da ohrani trem otrokom streho nad glavo. Lidija izusti grenkobno resnico, ki se jo vse pogosteje dojema kot tiho grožnjo današnjega časa: »Zavedam se, da lahko gre najprej zemlja, nato pa še kmetija.« In čeprav je ostala vdova – kmetovalka na kmetiji s tremi otroki, ki niso niti v najstniških letih, zaradi nepremičnin ne more računati na kakšno socialno pomoč. »Ker je kmetija zaščitena, je ne morem niti prodati,« nas preseneti.
Upanje v otrocih
Ob tem jo slabega zadnjega pol leta tare še pravda o dediščini: »Zapuščinska se vleče, otroci so mladoletni in jih ščiti zakon o dedovanju, jaz pa sem imela stroške za sodno cenilko in druge izdatke. Zdaj pa sem poslala poročilo in čakam, da se uredi zapuščina,« pravi. Do konca zapuščinske so blokirani tudi računi. Toda ali bodo po zapuščinski Kosovi prišli na zeleno vejo? »Ah, ne. Pomagalo bo toliko, da se odprejo moževi računi,« pojasni.
Zaradi potreb imajo v najemu še ducat hektarov zemlje, ki je Lidija preprosto ne more sama obdelati, traktorju navkljub. In tega ne more prodati, ker ne bi mogla obdelovati zemlje. Če gre po zlu reja prašičev, ostanejo brez dela. Začarani krog. »Če bi prišli ven iz kreditov, bi lahko šele malo lažje zadihali,« pravi in dodaja, da zdaj gara vse dneve: »Otroka zapeljem v šolo in grem v štalo za nekaj ur. Nato skuham kosilo, ko prideta iz šole, pa onadva popazita na Urško, jaz pa se vrnem v štalo.« Vprašamo – ste bili lani na morju? »Ne.« Kaj pa predlani? Tišina. Kdaj pa nazadnje? »Ne vem.« Pa povprašamo drugače: ali so otroci kdaj bili na morju? »Ne, saj ni bilo niti denarja niti možnosti,« pojasni.
Vmes, ko govorimo o resnih rečeh in tegobah, drobcena Urška veselo zapoje ter se nato zaposli z napolitanko na mizi. Mama jo pohvali, kako da jo Urška razume, da nima časa na pretek ob toliko obveznostih. Kmetija, ki zdaj obsega več kot 25 hektarov zemljišča in hlev s 650 pujsi. Pa hiša in trije otroci, za katere zdaj skrbi sama. Potrebovala bi pomoč, a (še) živi brez nje. Urška toplo pogleda mamo, se ji nasmeji, jo ima vidno rada. In nemara jo prav pogledi njunih otrok napajajo s tisto močjo, da Lidija zmore kruto in težko pot, ki ji jo je namenilo življenje.
