Vdova z otrokoma v 200-letni podrtiji

SVETI PRIMOŽ NA POHORJU – »Sanjali smo o novem domu. Imela sva pripravljene že vse načrte, urejene vse papirje, da si zgradimo nov dom, a se je vse izteklo drugače,« nam je s solzami v očeh pripovedovala 39-letna Polonca Herman. S svojima majhnima otrokoma, bratec in sestrica sta stara tri leta in pol ter sedem mesecev, živi v Svetem Primožu na Pohorju, vasici na obronkih pohorskih strmin. Družina je bila vse do avgusta lani skorajda popolna, nihče ni opažal, da bi imeli pretirane težave. Nato pa se je 45-letni Dušan Hartman odločil svojemu življenju narediti konec. Brez najave, brez poslovilnega pisma je odšel v gozd in se ni več vrnil.

»Tega dne se spominjam, kot bi bilo danes. Odšla sem na obisk k prijateljici, ki je krstna botra mlajšemu najinih otrok. Dušana sem povabila, naj gre z menoj, a je raje ostal doma. Ko sem se vrnila, ga ni bilo tam. Slutila sem, da nekaj ni v redu, zato sem se odpravila po poti, kjer se je na priporočilo zdravnikov velikokrat sprehajal. In ga tam našla. Mrtvega,« se je s cmokom v grlu spominjala Polonca Herman. Od takrat se je njeno življenje postavilo na glavo. Konec je seveda tudi sanj o novem domu, »saj sama tega ne finančno kot tudi ne fizično zagotovo ne bom zmogla«.

Brez zdravil

Za družino je Dušanov samovoljni odhod prišel kot strela z jasnega. Sicer je Polonca vedela, da ima psihične težave, saj se je nekaj časa zdravil na zaprtem oddelku mariborske psihiatrije. Toda vse je kazalo, da gre na bolje, še posebno ko je jemal predpisana zdravila. »Zaradi rizične nosečnosti sem morala za 38 dni na zdravljenje v Ljubljano. Takrat nisem imela kontrole, katera zdravila je jemal in katerih ne. Ko sem se vrnila domov, je jemanje zdravil opustil. V tem času je bil kot živa rastlina. Ni se želel pogovarjati,« je dogodke opisala Polonca in že odhitela k dojenčici, ki jo je klicala z jokom. Dodatno breme leži na Polončinih ramenih, družina je namreč imela velike načrte, kako se bodo rešili 200 let stare strehe nad glavo. Toda z Dušanovo smrtjo in tudi z luknjo v družinski blagajni so tovrstni načrti postali utopija. »Nisem vajena sedeti križem rok. Zdaj še koristim porodniški dopust, a se bo počasi iztekel. Nato upam, da se bom vrnila na staro delovno mesto, kjer sem zaposlena za štiri ure,« je krizo opisovala Polonca. Verjetno bi ji bilo vse udarce lažje prenesti, če z bolno mamo (ima težave s srcem) in otročičema ne bi živeli v pravcati podrtiji.

Hišo plačali dvakrat

Ni dežja, ki ga ne bi čutili tudi v notranjosti hiše. Ne samo da je streha luknjasta, tudi pokrita je z azbestnimi ploščami. Sicer je Polonca Herman na centru za socialno delo zaprosila za pomoč, a z odobrenimi 779 evri ne bo premikala gora. Luknjasta streha pa je samo vrh ledene gore. »Hiša je v izjemno slabem stanju. Kako tudi ne, ko pa preživlja že četrto generacijo. S svojim delom jo je odslužil že moj dedek, a tega z bližnjim kmetom niso ne zapisali v zemljiško knjigo ne na papir. Tako sva morala z Dušanom zemljo in hišo še enkrat odkupiti, da je sploh postala najina last,« razloži Pohorka in doda, da so še pred kratkim uporabljali poljsko stranišče.

»Vse, kar imam, sem zmeraj naredila z lastnimi rokami, a kar je zdaj prišlo, je tudi zame preveč. Hiša ni izolirana, na zunanjih stenah ni ometa in v zimskih mesecih jo komaj segrejemo. Počasi sva jo popravljala, da je bila primerna za življenje. Dvakrat sva obrnila vsak evro, preden sva ga potrošila, tudi poročila se nisva, saj sva menila, da so to le nepotrebni stroški,« sklene Polonca. V malodušje se noče in ne sme potopiti, od njega jo odvračata že njena največja zaklada, sin in hčerkica.