LJUBLJANA – Svojčas so navduševali v športnih arenah mlado in staro, danes pa niso redki primeri slovenskih športnic in športnikov, ki se komaj prebijejo čez mesec. Z nekaj 100 evri morajo preživeti, kakor vedo in znajo, daleč od oči javnosti, včasih tudi v bedi in obupu. A tudi to je ena od plati vrhunskega slovenskega športa.
Oblaku nekaj več kot 300 evrov
»Takih primerov je kar nekaj. Problem je, ker v Sloveniji številnim športnikom niso plačevali ustreznih pokojninskih, socialnih in zdravstvenih prispevkov glede na njihove siceršnje prihodke od športa,« pove športni delavec Tomo Levovnik in opozarja na imena, kot so Brane Oblak, Bruno Parma, Vinko Jelovac, Miroslav Cerar, Ivo Daneu, Borut Bassin, Aljoša Žorga, Draga Stamejčič, Gorazd Hiti, Marjan Pečar. Tisti, ki jim niso plačevali prispevkov, se morajo skozi mesec pretolči s 300 oziroma 400 evri. Levovnik s prstom pokaže na številne sekretarje ter nezainteresirane trenerje, ki niso opravili svojega dela v korist športnikov, so pa v celoti poskrbeli za lastno rit. »Ne poznam sekretarja ali funkcionarja, ki bi bil danes v bedi,« pikro pripomni naš sogovornik.
Zaposliti športnice in športnike
Najboljše slovenske športnike so po osamosvojitvi zaposlili v državni upravi (obramba, policija, carina ...) v skladu z njihovo izobrazbo. S tem imajo zagotovljeno pokojninsko in zdravstveno varstvo, mesečni osebni dohodek ter nezgodno zavarovanje. »Še danes pa nimamo urejenega statusa profesionalnega športnika, saj po zakonu o športu tak status nima zagotovljene socialne varnosti,« nadaljuje Levovnik, ki srž problema vidi v tem, da »ko se ti klub odpove, pristaneš na cesti, ne pa na zavodu. Vsi poklicni športniki bi morali biti zaposleni v društvih ali zvezah, ne pa, da se jih sili v odpiranje s. p.« Levovnik opozarja na dobro prakso sindikalne organiziranosti v nogometu, kot dober primer dobre prakse izpostavi primer Francije, kjer imajo t. i. državni sklad. »Če denarja zmanjka, športnik dobi evre iz tega sklada, država pa potem terja klub.«
Poprava krivic
Precej bolje ima to problematiko rešena kultura. »Očitno se Olimpijski komite Slovenije ni dovolj boril, da bi pred državo argumentiral vrhunski dosežek kot trajno vrednost,« ne ovinkari Levovnik. Država se je zganila šele leta 2002, ko je na Levovnikov predlog strokovni svet predlagal takratni ministrici Luciji Čok, da se tudi vrhunskim športnikom in športnim delavcem podelijo izjemne pokojnine. Prej so jih prejemali le kulturniki in borci. Vrednost izjemne pokojnine danes znaša 1720 evrov neto. Nosilci olimpijskih medalj so upravičeni do 100 odstotkov, s svetovnih prvenstev med 85 in 100 odstotki, z evropskih pa med 75 in 85 odstotki polnega zneska. Športnica oziroma športnik prejme razliko med redno in izredno, tako pokojnino prejemajo Parma, Cerar, Bassin, Žorga in Stamejčičeva.
Terjajo 13.000 evrov
Kruta športna realnost pa piše tudi zgodbe, kot je tista o 58-letnem Darku Prusniku. »Želel bi le mirno živeti,« začne Dare, nekdanji jugoslovanski hokejski reprezentant, danes pa invalidsko upokojeni Ljubljančan. Namesto da bi na zrela leta užival sadove dela, mu življenje krajša in krati boj za pravico, boj za preživetje. Davčna uprava od njega terja več kot 13.000 evrov, ki jih ni poravnal, ker mu jeseniški klub ni plačal, kot mu je obljubil.
Prusnik je človek hokeja, a se je izvrstno znašel tudi v košarki, igralci so ga imeli radi v Olimpiji, kjer je skrbel za fizično pripravo. Poleti 2009 sta ga na Jesenice povabila tedanji športni direktor Zvone Šuvak in predsednik Slavko Kanalec. »Dajte mi 500 evrov več kot košarkarji in pridem,« je bil jasen Prusnik, ki je želel, da ima družina nekaj od očeta in moža, če ga že ni doma, ko je vsak dan premagoval kilometre s Škofljice na Jesenice in nazaj. Šuvak je hotel plačati vnaprej, pa je Prusnik dejal, naj bo redno vsak mesec. Dare, kličejo ga tudi Mafija, se je resno lotil dela, v Podmežaklo je dal pripeljati vse svoje naprave za fizično pripravo. Pol leta je stvar tekla, evri pa redno sedali na Prusnikov bančni račun. Potem so se plačila ustavila. Ker jih ni bilo, tudi davčni urad ni več redno dobival svojega.
Za nameček so se Darka na Jesenicah po le eni sezoni odkrižali. On na to ni računal, saj je bilo v pogodbi zapisano, da se ta avtomatsko podaljša, če se obe strani do 30. 4. ne dogovorita drugače. Na Jesenicah niso imeli toliko poguma, da bi Darku to povedali, poslali so mu le pismo. Tedanji predsednik Kanalec pa se je zavezal, da bo do jeseni 2011 poplačal dolg do Prusnika. A to se ni zgodilo, na Prusnikov naslov pa so začeli prihajati pozivi davčne uprave za plačilo akontacije davčnih prispevkov od plač, ki pa jih sploh ni dobil. Svoje so dodala še obvestila iz banke o neplačanih mesečnih obrokih posojila za nakup hiše. Pa še zbolel je, čeprav je bil pred odhodom na Jesenice čil in zdrav. Zdaj je invalidsko upokojen, nekaj več kot 200 evrov na mesec prejme. Pa nov test za težko ozdravljivo bolezen ga čaka. »Verjamem, da bo vse dobro,« mu ne manjka optimizma.
Po pomoč k varuhinji
Vmes je dobil tožbo s hokejskim klubom Jesenice. Na davčni upravi so mu dali dve leti mir, saj je bilo dogovorjeno, da bodo za njegov dolg do davčne terjali kar klub, ki je edini kriv za nastale težave! A so naprej prišle na vrsto banke upnice, za Darkov dolg pa je zmanjkalo evrov. Iz devet tisočakov je dolg narasel na 13.000. Darko se bori za svojo družino, pravico, svojo dobrosrčnost in predanost pa je plačal s skrbmi, ki mu še dodatno najedajo zdravje in ponos. Tega si ni zaslužil.
»Ni mi vseeno za Darka Prusnika, človek se je znašel v spletu nesrečnih naključij,« pove nekdanji predsednik Jesenic Kanalec, ko ga pokličemo in pobaramo, ali ima kaj slabe vesti, da se Prusnik komaj preživlja iz dneva v dan. »Ne bom povedal številke, a verjemite mi, da sem s svojim denarjem v teh štirih letih pomagal številnim Darkom Prusnikom,« nam odvrne, za konec pa doda: »Storil sem, kar sem lahko. Ni mi vseeno, a pomagati ne morem,« sklene Kanalec. A se Darko, kot pravi borec, ne predaja. Boril se bo za svoj prav, v teh dneh bo potrkal za pomoč pri varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer.
Kavtičnikov zakon rešitelj?
Mnogi, tudi Tomo Levovnik, rešitev za slovenske športnice in športnike vidijo v zakonu o premostitvenem zavarovanju poklicnih športnikov, v državnem zboru je bil sprejet 27. maja letos. Omenjeni pravni akt je sploh prvi po osamosvojitvi Slovenije, ki prepoznava posebnost položaja poklicnih športnikov. »Zakon o premostitvenem zavarovanju poklicnih športnikov daje aktivnim poklicnim športnikom možnost, da prispevajo v svoj sklad, po končani poklicni karieri pa iz sklada črpajo sredstva. Pomembno je, da so prav v tistem občutljivem obdobju po koncu kariere, ko se odločajo, kaj bodo v življenju počeli naprej, finančno preskrbljeni,« o bistvu zakona pravi prvopodpisani Jožef Kavtičnik. Zakon omogoča lažjo premostitev obdobja med koncem športne kariere in nadaljevanjem življenja navadnega smrtnika. Dejansko športnik namensko varčuje sredstva na osebnem računu pri Skladu premostitvenega varčevanja, pravico do tega pa lahko uveljavi po dopolnjenem 35. letu starosti.
