ŠKOFJA LOKA – »Nekdaj sem bil oblečen po zadnji modi, vsak dan sem lahko šel v gostilno na kosilo, pa še sem prihranil kak tolar. Poglej, kaj se dogaja danes – ljudje delajo po cele dneve in šparajo na vseh koncih, a jim na koncu meseca nič ne ostane,« povzame razlike med ne tako oddaljeno preteklostjo in sedanjostjo Adi Tufek. Ko pove, da je star 45 let, mu skorajda ni verjeti. Njegov obraz je zguban in utrujen, njegovo telo bolno. Živi v enem od treh zabojnikov na robu nekdanje škofjeloške vojašnice. Ti so že sedem let rezervirani za brezdomce.
V zabojnikih poleg njega živita še vedro razpoložen 50-letni hipi in nekoliko starejši gospod z rahlo srhljivimi brčicami, ki smo ga okrog poldneva ravno zbudili iz sna. Adi Tufek je med vsemi tremi najbolj zgovoren. Pravi, da je pred kratkim prišel iz bolnišnice. »Sladkorna,« pojasni, ko začne pripovedovati svojo zgodbo.
Vroče gospodične
so dobre za izolacijo
Povest o njegovem življenju ni ena tistih srečnih pripovedi, ki jim v prazničnih decembrskih dneh radi prisluhnemo. Njegova, vzponov in padcev polna zgodba, se je začela, ko mu je bilo štirinajst let. »Oče nas je zapustil, sestra je šla na svoje, mati je umrla. Od takrat sem vajen, da skrbim sam zase,« pojasni Adi v svojem zabojniku, na debelo polepljenem s fotografijami vroče oblečenih (pravzaprav: slečenih) gospodičen. »Na steni jih imam nalepljene zaradi izolacije,« se z nasmeškom nekoliko opraviči sogovornik, ko nam odpre vrata skrbno pospravljenega domovanja.
»Bil sem poročen in imam sina, ki je star 18 let. Ko je bilo ob ločitvi treba izplačati bivšo, so mi rubili stanovanje,« pripoveduje o svoji preteklosti. Pravi, da so mu po prodaji stanovanja ostali štirje milijoni tolarjev. S tem denarjem si novega, manjšega stanovanja ni mogel privoščiti. Pa je sklenil, da naj gre še bik tja, kamor je šel štrik. Vse, do zadnjega tolarja, je zapravil v toplicah.
Po nogometni pravljici šel skozi pekel
Praznih žepov se je nato vrnil v Škofjo Loko: »Eno leto sem spal kar za Soro, eno leto sem bil pri prijatelju. Nato sem štiri leta živel v garaži.« Ravno takrat je Adi postal najbolj znan škofjeloški brezdomec. Igral je za slovensko nogometno reprezentanco brezdomcev. Ponosno odpre album, v katerem so skrbno spravljeni fotografije in časopisni izsečki iz teh časov: »Bili smo na Danskem, kjer sem se rokoval s kraljico. Z brezdomci z vsega sveta smo igrali mali nogomet in smo presneto dobri. Vidiš, ta na sliki, ta je bil iz Kranja. Tik preden smo šli na Dansko, si je dal prevelik šus.« Beseda ob spominu na mladega soigralca nekoliko zastane. Nato lista naprej in se nostalgično spomni številnih veselih trenutkov: »Veliko znanih ljudi sem takrat spoznal, saj smo igrali nogomet s številnimi politiki, spoznal sem Magnifica, Andreja Šifrerja in še kup podobnih.«
A Adijeva (nogometna) pravljica se je končala kmalu po prihodu z Danskega. Svoj pekel je preživel 4. avgusta 2007: »Tisto noč je v garaži, kjer sem stanoval, zagorelo. Še danes ne vem, zakaj. Morda je na tla padla sveča, morda je bilo kaj drugega. Niti ne vem, kako sem se sploh rešil. Ostalo mi je samo tisto, kar sem imel na sebi.« Zdaj Adi že peto leto živi v zabojniku, postavljenem na robu nekdanje škofjeloške vojašnice.
Živi brez tekoče vode, potrebuje hladilnik
»Tukaj nam je toplo. Tu imamo elektriko in radiatorje, ob zabojnikih je postavljeno tudi premično stranišče. Kar bi še potreboval, je hladilnik. Največja težava pa je, da nimamo tekoče vode. Šele ko je nimaš, se začneš zavedati, kakšna vrednota je čisto navadna voda iz pipe. Prhamo se lahko enkrat na teden v bližnji športni dvorani, s pranjem cunj se znajdemo, kot se pač lahko,« govori Adi, njegovim besedam pa nemudoma pritrdita soseda, ki živita v preostalih dveh zabojnikih.
Adiju ostane po plačilu mesečnega bivanja v zabojniku 220 evrov, kar je dovolj za skromno življenje. Ko imajo denar, imajo kosilo (in druge priboljške, ki pritičejo njihovemu načinu življenja) vsi. Ko denarja ni, ostanejo brez (že omenjenih priboljškov) pač vsi trije stanovalci škofjeloških zabojnikov. »Vsi za enega, eden za vse,« ponovijo složno tisto znano krilatico. Ob tem pa iskreno priznajo, da niso vedno tako solidarni: »Saj se zgodi, da se zaradi alkohola kdaj spremo in smo glasni. Takrat kličejo policiste, a ... Saj jih ni velikokrat tukaj. V preteklosti smo imeli nekaj težav le z mularijo, ki nam je ponoči v zabojnike metala kamenje. A ko smo jih izsledili, smo se z njimi pogovorili in odtlej je tu mir. No, razen ko se spremo med sabo, pa še takrat spore hitro pogladimo. Nikoli ne težimo drugim – mi smo pošteni, zato nam ljudje vedno radi pomagajo.«
Kako je bog brezdomcem zrihtal kruh
Te besede že čez nekaj minut potrdi nenapovedan obisk. Naokoli se, kljub ostremu mrazu kar s kolesom, pripelje Škofjeločan. S seboj prinese vrečo kruha in jabolčni zavitek. Pravi, da živi na Mestnem trgu in ima sedem otrok. Zatrdi, da ne on ne njegova žena že vrsto let nista bila v trgovini. Od kod pa potlej kruh, ki ga je prinesel Adiju in njegovima sosedoma? »Bog vse zrihta,« skrivnostno pove obiskovalec.
Bi bog lahko zrihtal tudi nam, preostalim smrtnikom? »Najprej priznaš, da si grešnica, povabiš Jezusa in postaneš božji otrok. Takrat se začne uresničevati beseda, zapisana v Svetem pismu, in neha te skrbeti, kaj boste jedli in pili, saj nebeški oče ve, da vse to potrebujete,« razodene gostobesedni tujec.
A to je že druga zgodba, ki ji škofjeloški brezdomci tokrat ne prisluhnejo. Brž ko od prišleka, ki ne nosi samo hrane, temveč tudi poslanstvo, dobijo vrečo s kruhom, jih odnese na toplo, pred kuhalnike. Na Adijevem se je ta dan grela zelenjavna juha, ki je ostala od včeraj, na sosedovem štedilniku pa je počasi brbotal golaž. Dovolj ga je bilo za Adijeva soseda kot tudi za (bolj ali manj stalne) goste, ki jih na robu škofjeloške vojašnice to dopoldne, ko je živo srebro sililo krepko pod minus, ni manjkalo.
Na tistem robu nekdanje škofjeloške vojašnice, kjer so danes zabojniki za brezdomce, bo v bližnji prihodnosti stal vrtec. Direktorica škofjeloškega centra za socialno delo Ivana Košir Erman pravi: »Kam bomo preselili brezdomce, ko se bo začela gradnja vrtca, še ne vemo, saj se s škofjeloško občino trenutno dogovarjamo o novi lokaciji. Vsekakor pa bo po selitvi drugam poskrbljeno tako za elektriko kot tudi za to, da bodo imeli tekočo vodo.« |