Na levem bregu Kokre, ko se nam pogled upre na Storžič, enega najbolj znanih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, je vas Hotemaže, nekje na pol poti med Kranjem in Preddvorom. Leži na levem bregu reke, hiše pa so ob cesti in v terasah proti Kokri. Prav tu nekje je ekološka kmetija Polonce in Primoža Krišlja.
Gojil gobe v rovih
Po domače pravijo pri Šuštarju, saj so imeli Krišljevi predniki nekoč poleg kmetije še čevljarsko obrt in so popravljali čevlje. To je bila tipična – kot pravimo danes – samooskrbna kmetija z eno ali dvema kravama in volom, dvema pujsoma in desetimi kokošmi ter z nekaj zemlje za pridelavo žit.
Gospodar Primož pravi, da se je rodil čisto blizu Hotemaž, v sosednji vasi Visoko. Domačijo je podedoval, saj sorodniki niso imeli potomcev. Po osnovni šoli se je vpisal na kranjsko gimnazijo, po maturi pa na biotehniško fakulteto v Ljubljani. In razloži: »Že kmalu me je začelo zanimati ekološko kmetovanje, zato sem se preusmeril v permakulturo, akademski naziv pa sem dobil v tujini. Med drugim sem gojil gobe v kranjskih rovih, ukvarjal sem se s kompostiranjem z deževniki in s prodajo humusa. V tem času sem tudi dobro zaslužil, tako da sem lahko odšel na kakšno zanimivo izobraževanje ali prakso v tujino, seveda vse v povezavi z ekološkim načinom razmišljanja in dela na kmetiji. Nato smo začeli gojiti ovce in danes imamo okrog 120 plemenskih ovac, vseh skupaj, s podmladkom torej, pa jih je od 200 do 300.« Med pogovorom s Primožem Krišljem so se še pasle na Grintovcu, v Kokri pa ima najeti še dve visokogorski kmetiji.
Avtohtoni pujsi
Osnovne zemlje imajo malo, zato tudi ni možnosti za širitev, tako da na manjši površini intenzivneje pridelujejo. »S permakulturnimi prijemi lahko na majhni površini veliko pridelamo,« pove. »Največ časa nam vzameta pobiranje in nato prodaja pridelkov. Morda se naše obdelane površine zdijo na prvi pogled kar malo preveč zapleveljene, a skrivajo marsikaj. Težko je laiku razložiti, kaj je permakultura, saj ni le pridelovanje hrane, temveč način življenja. Predvsem gre za to, da si z najmanjšimi vplivi na okolje zagotovimo osnovne pogoje za preživetje. Ne gre zgolj za hrano, ampak tudi za bivališče in preostale stvari, ki jih človek potrebuje.«
Ko se sprehodimo po kmetiji, najprej opazimo krškopoljske pujse, predstavnike edine slovenske avtohtone pasme. »Lepo je, da se je pasma, ki je bila že na robu izumrtja, ohranila,« pravi. »Imam tudi nekaj svinj mangulic, ki so trenutno zelo modne, izvirajo pa z območja Madžarske oziroma iz Vojvodine. To je zelo stara pasma. Pujse gojijo v hrastovih gozdovih in tam jedo želod. Prav zaradi tega imajo zelo debelo in zelo belo maščobo, ki je izjemno mehka, in to gurmani zelo cenijo. Najboljše restavracije, tudi v New Yorku na primer, slovijo po pršutu iz svinj mangulic. A niti naši krškopoljski prašiči ne zaostajajo dosti za njimi.«
Sovražniki na preži
Svoje pridelke prodajajo na domačiji, le prej se je treba napovedati, da jih boste obiskali, in si bodo vzeli čas. Hodijo tudi na tržnico v Naklo, oskrbujejo nekaj gostiln, odpravijo pa se še na ekološke praznike v Domžale, Celovec, na Dunaj in v Firence. Italijani že vedo, kaj je dobro, pravi in doda, da so njihove mesnine sicer lepe na pogled, Krišljeve pa so vseeno okusnejše.
Imajo tudi kokoši, posebnost pa sta raci, indijski tekačici, ki sta zelo vneti pobiralki polžev. »Ves dan nekaj iščeta in uspešno, po naravni poti torej, zatirata škodljivce,« pravi Primož. »Sem in tja se pojavijo tudi večji sovražniki, na primer lisica, ki napade jagenjčke, nato ris, vprašanje je, kdaj se bo volk. Občasno nas obišče medved, čeprav z njim nimamo takih problemov kot na Kočevskem. Tudi orel odnese kakšnega jagenjčka. Motijo pa me podivjani psi.«
Ekološko je dobro
Če je kmetija Pri Šuštarju nekaj posebnega, je prav taka tudi njihova lesena hiša. Prijatelj arhitekt je zrisal načrte, vse drugo so napravili domači mojstri iz lesa, ki so ga imeli doma. Za izolacijo so uporabili ovčjo volno, imajo toplotno črpalko in štedilnik na drva, zato je najpomembnejši izdatni prihranek pri porabi energije.
Koliko je resnice v tem, da ljudje vse več povprašujejo po ekološko pridelani hrani? »Veliko,« zatrdi Primož. »Najprej so se zanjo zanimali bolni, veliko je bilo bio navdušencev. Vse več je tudi gurmanov. Prodajamo gostilnam, ki sicer niso bio, a kupujejo naše pridelke zato, ker je taka hrana dobra in okusna. To je zelo povezano – torej ekološko in dobro. Razlika je pri jajcih, zelenjavi, mesu, in to zelo opazna.«
Kdo vse dela na taki kmetiji? »Žena še hodi v službo, otroci pa so še majhni, čeprav radi pomagajo pri delu, kolikor zmorejo,« pojasni. »Imamo nekaj občasnih pomočnikov oziroma praktikantov. Premalo delovne sile je.«
Krišljevi si kljub kmetiji vzamejo čas zase. Tudi na Kornate gredo, tam Primož striže ovce, pozimi se odpravijo na smučanje. Otrok ne silijo, da bi se morali ukvarjati s tem, saj tudi Primoža niso silili v kmetijstvo. Njegovi starši niso bili kmetje in si je to pot izbral sam.
Energijska točka
Na posestvu so uredili tudi manjši ribnik in tako imenovano spiralno gredo. To je permakulturni element, v katerem gojijo zelišča, hkrati pa je močna energijska točka. Na spirali raste okrog 150 različnih zelišč.
