Prav je, da se obletnice praznujejo, in 30 let je že obdobje, ko se vidi, kaj vse se je v tem času naredilo. »Res je, da smo prostorsko nekoliko utesnjeni, a smo kljub temu poskušali prikazati delo vseh 13 društev in dveh javnih zavodov, ki delujejo v sklopu Etno odbora Jureta Krašovca Možnar Zveze kulturnih društev občine Laško. Te razstave pa ne bi bilo, če ne bi člani društev tako prizadevno sodelovali pri postavitvi in prinašali vseh mogočih predmetov in orodij, ki so jih nekoč uporabljali pri svojem delu. In prav gotovo je ne bi bilo, če ne bi predsednik Etno odbora Možnar Vlado Marot tako z besedo kot fotografijami vestno beležil in hranil vsega, kar so v minulih letih počeli in prikazovali.« S temi besedami je pospremil otvoritev razstave z naslovom Naših 30 let kustos Muzeja Laško Tomaž Majcen, kjer bo razstava na ogled vse do velike noči. Z razstavo so člani etno odbora Možnar zaokrožili 30-letno obdobje delovanja, v katerem so poskušali ohraniti čim več avtentične žive dediščine, da bodo tudi bodoči rodovi vedeli, kako so živeli naši dedki in babice.
Od setve do žetve
Življenje naših prednikov je bilo težko, še posebno težavna so bila kmečka opravila, ki so se večinoma opravljala ročno, saj strojev, traktorjev in drugih pripomočkov seveda ni bilo. Ročno orodje je bilo zato zelo cenjeno, tisti, ki so ga izdelovali, pa daleč naokrog najbolj iskani mojstri. Tudi hrano je bilo veliko težje pridelati, od setve do kruha pa je bilo treba opraviti dolgo pot. A kljub težkemu delu so se ljudje znali tudi poveseliti, zaplesati in drug drugemu kakšno ušpičiti, da je bilo tudi nekaj smeha. Ja, kljub težkemu življenju in garaškemu delu na podeželju je bilo luštno. In vse to so želeli prikazati v minulih letih na kar 29 tematskih prikazih. Med drugim so obudili lovske in rudarske šege in navade, čebelarsko dediščino, prikazali so, kako so se nekoč pripravljali na košnjo in kosili na roke, kako so obdelovali les ter stiskali sadje, ko je dozorelo. Pa tudi kako skrbno so se pripravljali na večje praznike. Člani odbora pripravljajo tudi jurjevanje po ulicah Laškega, praznik martinovo, sodelujejo na žegnanju konj na štefanovo in organizirajo pohod po poteh ljudskega godca Vrhovskega Anzeka. Nepogrešljivi so tudi na Pivu in cvetju, kjer so, med drugim, na ohceti po stari šegi poročili že 30 parov in pripravili 13 večdnevnih prireditev Lepo je res na deželi.
Plevela so se izogibali
Prvič so se ustanovni člani odbora, med katerimi je bil tudi zdaj že pokojni novinar in publicist Jure Krašovec (po njegovi smrti so odbor poimenovali po njem), zbrali na ustanovni seji 30. januarja 1985. Ko so po 15 letih pripravili prvo slavnostno akademijo, je Krašovec kot slavnostni govornik dejal: »Ne bom praznično prekipeval niti navajal naših dosežkov, saj so ti nanizani v brošuri Irene Mulej z naslovom S šegami in opravili po Laškem in njeni okolici. V njej ni hvalisavih in nabuhlih pridevnikov, tudi sodbe o kakovosti našega početja so zelo redke, le navedb o opravljenem delu kar mrgoli. A začetek našega dela ni bil načrtovan, prej naključen splet srečnih okoliščin, da se je našlo dovolj sorodnih duš ob pravem času in na pravem kraju, da je iz tega lahko nekaj nastalo.« In je res nastalo veliko dobrega, saj so se poskušali plevelu kolikor se je dalo izogibati. Včasih so za pomoč zaprosili strokovnjake in zunanje opazovalce, ki so na vse skupaj pogledali iz drugačnega zornega kota. Pa vendar se vseh ur, ki so jih člani žrtvovali za delo v odboru, za boglonaj, ne da prešteti. Kot tudi ne izmeriti, koliko truda in ljubezni so vložili v oblikovanje likov, ki smo jih videvali na prikazih skozi šege, plese, pesmi, pripovedi, godčevske viže in stanovske običaje. Podoživljanje preteklosti pa so nekateri izrazili tudi z likovnimi deli. In tako se je v 30 letih nabralo res veliko lepega in vrednega, kar gre v skrinjo, ki bo nekoč polna bogatih zakladov za zanamce.