Vatikanski oltar krasita naša cvetlična mojstra

RIM – Velika noč je namenjena proslavljanju Kristusovega vstajenja. Obenem je kot družinski praznik dan praznične zbranosti, ko ostajamo doma. Tradicionalno se po jutranji maši družina zbere pri velikonočnem zajtrku, žegnu. Ponedeljek pa je spomin na pot dveh učencev v Emavs, ko se jima je, kakor poroča evangelist, pridružil vstali Jezus. Bila pa sta tako močno zamaknjena v žalovanje, da ga nista prepoznala. Ko so se približali vasi, se je pridruženi delal, kakor da pojde dalje. Ker se je bližal večer, sta ga povabila, naj ostane: »Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.« V spomin na dogodek se kristjani na velikonočni ponedeljek obiskujejo med seboj in se veselijo vstajenja. To je tudi dan za izlete. Iz tega je prešlo v navado, da so včasih pravili, da gredo v Emavs.

Radovednost, ki je pognala cvet

Od leta 2011 se že nekaj dni pred vsako veliko nočjo na prav poseben izlet podajata dr. Sabina Šegula in Peter Ribič, profesorja Biotehniškega centra Naklo. Sabina je učiteljica floristike na srednji in višji šoli, agronom Peter pa učitelj krajinskega vrtnarstva. Letos bosta že petič soustvarjala cvetlično dekoracijo glavnega oltarja z bližnjo soseščino v vatikanski baziliki sv. Petra. Sprva sta krasila le za velikonočno mašo, in ker sta se odlično odrezala, so ju lani povabili še za božično krasitev.

Začelo se je iz gole radovednosti. Učitelji biotehniškega centra so želeli videti, kako poteka krašenje oltarja bazilike, kamor so za velikonočno mašo uprte oči vsega sveta. Da bi jim omogočili ogled, so za dovoljenje zaprosili prek slovenskega veleposlaništva v Vatikanu. Tam so uredili vse potrebno.

Očitno sta bila Sabina in Peter več kot le navadna radovedneža. Med obiskom so ju povabili, naj še sama kaj poprimeta. Bila sta tako prepričljiva, da ju odtlej vsako leto povabijo k pripravi praznične oltarne dekoracije.

Med prvim obiskom sta, ne da bi vedela, pravzaprav opravila sprejemni izpit. »Sodelovati pri takem podvigu – ker to je poklicni podvig – je resnično velik poklon njunemu mojstrstvu,« je poudaril ljubljanski škof Anton Jamnik.

»Zdaj smo z vatikanskimi vrtnarji že prijatelji, zelo toplo naju sprejmejo,« pove Peter in nadaljuje: »Lani so naju povabili še za božično krasitev, tako da sva bila v Vatikanu že tudi na sveti večer.«

Sabina doda: »Ko prispeva, naju že čaka cvetje, ki prihaja večinoma iz San Rema. Presenečenj ni, za okoli 80 odstotkov veva že vnaprej, katero bo. Upoštevati moramo močno tradicijo, ki jo opredeljuje renesančni slog bazilike. Bela lilija simbolizira čistost, nagelj Kristusa. Cvetja, ki je v barvah vatikanske zastave, se pravi belo in rumeno, je za celo sobo. Rdeče, ki izhaja iz barve ključev sv. Petra, je le za poudarke. Mere dekoracije in slog so vedno že določeni. Se pa k svojim dekoracijam vsakič malo drugače podpiševa, z malo drugačnimi variacijami.«

Nikogar ni, ki bi jima kaj ukazoval ali nadzoroval njuno delo: »Res ne. Največ, kar je, je to, haha, da naju opozorijo, ko je čas za kavo. Pa za kosilo morava pustiti delo.«

Simfonija vrtnarske spontanosti

Kako zmore dober ducat vrtnarjev delo uskladiti, če je vse prepuščeno spontanosti? Še posebno ker naša dva nista ravno vešča italijanščine. Takole gre: »Tam ni hierarhije. Na začetku so naju vpeljali, to ja. Zdaj preprosto vemo, kaj mora kdo delati. Vse temelji na zaupanju in osebni odgovornosti. Nekaj jezikovne prepreke je, a jo presežemo z veliko telesne govorice. Prepustimo se sinergiji timskega dela.«

Peter pritrdi, da je ozračje med vrtnarji zelo delovno, hkrati pa tudi prijetno predpraznično: »Prvo leto se še niti nisva zavedala, da gre za svet v malem. Tako kot prihajajo v Vatikan obiskovalci z vsega sveta, je podobno pisana sestava vrtnarjev. Vsakdo prinese kaj za prigrizniti iz svoje domovine, kaj značilnega. Midva vedno prineseva potico, ki jo naredijo naši dijaki pri pouku.«

Kako poteka okrasitev bazilike, Peter razloži: »Ko na veliko soboto zaradi priprave na veliko noč baziliko zaprejo, nas ostane 15 do 20 sodelujočih. Tudi to je prav posebno in nepozabno doživetje.«

Vedno se začne s krasitvijo Berninijevih stebrov, štiri krat osem metrov, plus stebra Matere božje. Sledi krašenje oltarja pred kripto po segmentih. Določene so dolžinske mere in pa višina ter širina. Zaradi poteka svete maše in obredja med njo je treba spoštovati določen protokol. Zato mora biti vse narejeno brezhibno.«

Cvetlično dekoracijo zasnujejo in zastavijo v vrtnariji, v baziliki jo dokončajo še do najmanjših podrobnosti. Dekoracija je impozantna tudi v fizičnem smislu, saj meri v dolžino kar 60 metrov – temu primerno je tudi težka.

Za velikonočno okrasitev zunanjosti pred baziliko, to je Trga sv. Petra, pa poskrbijo nizozemski vrtnarji, medtem ko za božično okrasitev trga pridejo vsako leto mojstri iz druge države – tiste, ki daruje jelko.

Pripombi škofa Antona Jamnika pred odhodom v Vatikan, da njuno delo spominja na simfonijo, je Peter pritrdil: »Res sva vsako leto dobila jagodni izbor, da sva lahko kaj malega pristavila še po najinem navdihu.«